Govori ženska

"Včasih hodim po ulici/ in se ne spomnim/ obrazov svojih žensk."

Iztrgani navedek ima to nalogo, kot tudi vsi ostali podobni verzi v knjigi, da kar takoj razjasni glavno dilemo, ki stopi pred vsakega morebitnega bralca takoj, ko ta razbere in skuša 'zapopasti' že naslov: ali gre za povedni ali velelni naklon. Nikjer namreč ni nobenega naglasa. Upoštevaje navedek, še bolj pa je to poudarjeno v drastičnem nadaljevanju, ko se omenjajo neke hlačke na stolu še neke druge ženske, upoštevaje skratka vse to, je nedvoumno umaknjena vsaka začetna dilema o povednem naklonu in posledično še kaki igri. Tu je potemtakem velelni oziroma želelni oz. dopustni naklon.

V ozadju se torej premika po tisti ulici moški lirski subjekt, ki si ga torej lažje, lahko predstavljamo kot aktualnega govorečega pesnika. Če torej potem subjekt ni edninski, nastopa dvojinski subjekt, zanju se pa izraža ta že znani pisoči človek. Pesmi so v večini krajše, enočlenske, enomotivne. Vzemimo za zgled premočrtnosti zelo kratko pesmico z enostavnim naslovom41, katere vse sporočilo je preprosto to, da pač ulice dišijo po morju in rožmarinu, medtem ko ti govoreči pač dviga krilo. Pretresljivo! Tudi v izrazu pesniški subjekt teh pesmi žalibog ni tako izjemen in neponovljiv, da bi ga res kak velik poznavalec znal na slepo, kot pravimo, razpoznati in ločiti v množici podobnih mladih pesnikov. Če prej naključni iščoči le ne bi imel v rokah predolgo časa pesnika Jurija Hudolina. V tem primeru bi veljala moja podmena. Veselilo bi me pa tudi, če se motim.