Kalejdoskop

"V osemdesetih letih sem se zato preselil v prosti verz, v vezanem pa kot skrajno možnost zgoščevanja napisal ciklus Tujec, kjer je v večini sonetov v šestzložne verze umeščen en sam (razčlenjen) stavek."

Izpostavljeni citat je izluščen iz zadnjega dela knjige, iz avtorjevega eseja z naslovom Zgodba o sonetu. Pesnik v njem bio- in ponekod tudi bibliografsko obdeluje svoje sobivanje in pribliiževanja k sonetu. Čeprav citat morda namiguje, kot da bi utegnila biti tudi pričujoča zbirka zato bolj antologija pesnikovih sonetov, pa tu opozarjam, da si bomo v resnici vznemirljiv opis avtorjevih sonetov iz cikla Tujec morali ogledati kod drugod.

Uvodnemu, naslovnemu sonetu Kalejdoskop sledijo cikli Bakrorezi, Soneti za očeta in Abecedarij. Tukajšnje pesmi (43 jih je) sem kot klasične sonete, sicer z raznorodno oblikovanostjo in izkoriščenostjo kitičnege sesteava0, angleškega ali klasičnega italijanskega itd. pozorno pregledoval predvsem po realizaciji rim. Zanimalo me je namreč, kakšne besedne vrste se rimajo med sabo. Kadar se zvočno ujema samostalnik s samostalnikom in glagol z glagolom (preprosto rečeno) je rima bolj uborna, v mešanih sestavih pa zazveni polno in razkošno. Čeprav pride kdajpakdaj tudi do tega zadnjega, v večini sonetov položaj žal ne odstopa dosti od povprečja. Kadar se pesmi tako uborno rimajo je izpolnjen en sam smoter in hotenje: napisati do konca pesem in zbirko, kar pa z visokim poslanstvom pesnjenja v kazanju in odkrivanju novih poti in svetov potem nima kaj dosti.