Izrek

Pripovedno skop, a izpovedno poetski roman ...

Pier Paolo Pasolini (1922-1975), ta vsestranski ustvarjalec, ki je tako z umetniško izpovednostjo kot tudi s svojim nekonvencionalnim življenjskim slogom (med drugim se je recimo jasno deklariral za homoseksualca) občutno zaznamoval 20. stoletje ter ga obenem tudi krepko prehitel, je pripoved pričujočega romana dodeloval oziroma jo "prevedel" v filmski scenarij tam koncem šestdesetih let, v sami zgodbi pa osrednji element dogajanja predstavljata pojma razdajanje in prilaščanje. Vsebina: k premožni lombardijski družini pride na obisk (in to "za nedoločen čas") mlad, privlačen in skrivnosten, za bralca N.N. gost, ki v dotedanje duhovno izpraznjeno, malomeščansko gnezdo vnese vsesplošni nemir in poruši tradicionalni, okosteneli družinski red.

Najprej privlačni tujec (beri: njegovo izzivalno telo) dobesedno obnori rosno mlado hišno pomočnico Emilio; potem gospodarjevege, natančneje tovarnarjevega sina Pietra, s katerim si gost deli sobo (in kaj kmalu tudi posteljo); nato se tujcu (ne)sramežljivo, s tem da odvrže kopalke v trnje za ogrado, preda družinska mati, že nekoliko odcvetela gospa Lucia; z mladim gostom pa se skrivoma spogleduje tudi glava družine, tovarnar Paolo; - in navsezadnje skrivnostnemu tujcu podleže še večna družinska upornica, hči Odetta. Skratka, celotna družina preživlja radosti in zadovoljstva polne dneve in noči, potem pa nekega dne angel ljubezni nepreklicno odide: in pred njimi se razpre brezno ...