Poezija pomolov

Nekdo mi je rekel, da sem/lahko ptica (...)/ da lahko pozabim dihati, da pa se ne smem/pozabiti ljubiti.

Bedrač me je še pred branjem razveselil, namreč že sam izid na Štajerskem, ko pa sem mislil, da je pesnik Primorec. Recenzentskega izvoda sem bil tudi vesel. Poleg te imam še istovrstnega Šalamuna. Sleherna nova publikacija, še posebej, če je formirana pokrajinsko, širi naše obzorje, že po definiciji „majhno je raznoliko”. To najbolje povečuje našo domovino, obzorje sploh. Sicer sem se že malo bal za podjetništvo, ko pa je zevala taka tiskarska vrzel. Menim, da ta pokrajinskost ne sme biti in ostati edino merilo. To, da se skušajo recimo Primorska srečanja držati svojega porekla kot pijanec plota ne koristi nikomur. Seveda sploh ne bralcem in sodelavcem tudi ne.

Plot je taka reč, da jo je treba preskočiti ali pogledati čez! - Mislil sem, da je Bedrač, za katerega sem bil že slišal - Bogve kod? (Verjetno ne v katoliškem fanzinu, kjer tudi objavlja.) - en tak Primorec. Pa ni, kar poleg samozaložbe izpričujejo tudi biografske črte. Cobiss vsebuje samo šest njegovih objav. Dvomim, da bi mi kaj od tega zašlo v roke. Očitno gre za nesporazum že v priimku. Samozaložba z domačega Ptuja. Potem še objava v Mentorju, ta zbirka in tri objave v tistem fanzinu. - Zakaj toliko okolišenja? Prav malo je elementov, na katere bi se bilo moč obesiti.

Pesmi so plod svobodnega verza, kakršne je gojil modernizem. Jezik pa je svež in kar užiten. Pesmi so razporejene v osem ciklov ali tule pomolov. Posamični pomol ima čisto vsebinski podnaslov ali motto. Recimo v 6: Klicaj ti brizgne iz leve bradavice. Dvomim, da je to vsebinsko res nujno povezano s ciklom in posameznimi pesmimi. V tem je šest pesmi. Drugod več ali manj. Običajno pesem sega čez eno stran in ima po kakih dvajset verzov. Verz pa je različno dolg, ali deset ali dvajset znakov ali več. Vsebinsko pesmi in tudi cikli niso obnovljive oz. obnovljivi. Reči je možno le to, da prevladuje asociativni princip.