Titova poslednja ispovijest

Titova spoved tik pred smrtjo: Kopiniću na brionski Vangi tik pred vrhom neuvrščenih v Havani in pred vojaškim vrhom ob dnevu JLA.

Kaj bi si bralec bolj želel, kot brati Titovo resnico o njegovi vladavini? In res - čtivo je vratolomno. Medtem ko je odšel Tito v Moskvo na sestanek Varšavskega pakta 1967, naj bi Bakarić in Kardelj pripravljala njegovo odstavitev, ki pa jo je preprečil general Gošnjak. Potem Titovo masonstvo, ponudba separatnega mira s Pavelićem februarja 1945, spomin na predlog, da bi se upokojil pri 75., priznanje, da so goljufali zgodovino,, da je na čelo partije prišel šele l. 40 in ne 37, povojni dogovori o Trstu kot 7. jugoslovanski republiki, združba Jovanke, Kardelja, Dolanca, Bakarića in Ljubičića, ki je nadzirala vsak dostop do Tita, etc.

Bolj kot vsebina bralca pogreva vprašanje: koliko so avtentični ti stenogrami? Sumnjičav je do avtorja, novinarja starega partijskega vrha, saj mu ne pojasni, zakaj je te stenograme, ki naj bi jih dobil januarja 1988 od generala Veljka Kovačevića, objavil šele čez trinajst let. Čemu 13 let odlašati s potencialnim bestsellerjem? - Da je prej umrl Kopinić in še kdo?

Vprašljiva je forma, po kateri naj bi se Tito ob koncu življenja spovedal za grehe, kot komunist jasno svojemu partijskemu tovarišu še iz kominterne iz let pred drugo svetovno vojno. Kopinić mu oponese, kako razsipniško je živel zadnjih 35 let, Tito pa skrušeno prizna, da za to nima opravičila. "Niti Nehru, Naser in Sukarno niso tako pogosto trošili denar na potovanjih." Vprašljiva je kdaj vsebina, ko npr. Tito napoveduje kontrarevolucijo na Kosovu in ko kot nebogljenček tarna, da so ustavo 1974 sprejeli zoper njegovo voljo; skratka Miloševićeva politika je bila samo nadaljevanje Titovih poslednjih misli.

Knjižni venec, v katerem se izmišljije prepletajo z resnicami.