Baraba

"Pri desetih letih bolijo buške in modrice huje od krivice. Pri šestnajstih boli le še spoznanje, da jih ne šteješ več deset ..."

Ob prebiranju pričujočega romana bralec občuti predvsem nemoč in - obup. Situacijski okvir zgodbe je resda klasičen (gre za tip tako imenovane moderne družine, kjer matkini in fotrovi otroci pretepajo njune otroke), vendar je sama življenjska izkušnja glavnega junaka, šestnajletnika Mateja nadvse žalostna, srhljiva. In prav občutja slednjega verno ilustrirajo verzi iz udarnih besedil Motorheadov, sploh pa neka n.n. broširana knjižica o nasilju, iztrgana iz nekega časopisa. Skratka, to je pravzaprav vse "osebje", pri katerem si naš junak lahko poišče tolažbe.

Saj, mamica ga ima, svojega Tejča, zares rada, ampak kaj, ko mora to svojo ljubezen deliti še s prišlekoma, Matejevo polsestro in njenim očetom, torej sinovim očimom. No, do svojega sedmega leta ga je tudi Matej klical oči, potem pa se je njun odnos čez noč sprevrgel v brezmejno sovraštvo, ki je bilo, tako se je izgovarjal očim - zaradi vzgoje - tlakovano z grobim nasiljem močnejšega nad nemočnim. Fant je bil, že ve zakaj, tako vsakodnevno poln modric, vsak vzgojni stavek pa je očim zaključil z besedo baraba; - medtem pa mu je dvanajstletna hči Rebeka pomenila luč življenja, in bog ne daj, da bi ji kdo kaj hudega storil ... Navsezadnje pa le sledi streznitev za vse: mati alkoholičarka se odloči za zdravljenje; očim se zave občutja očetovstva; Rebeka čustveno dozori v dekle; Matej pa se zavestno odloči, da bo končno le dokončal šolanje.