Štiri mladinske igre

"Na dolgi poti iz knjige v glavo se pravljice spremenijo, shujšajo ali se zredijo."

Žarko Petan se je v naši književnosti resda uveljavil že s skoraj vsemi žanri in seveda tudi z dramatiko. Predvsem pa z aforizmi, v katerih velja pri nas za pravega mojstra. Veliko so ga zato tudi prevajali. O vsem tem po njegovih dramah tu spregovori v dokaj obsežni spremni besedi verjetno trenutno že kar naš prvi poznavalec mladinske literature pri nas dr. Igor Saksida. - Če nadaljujem iz tega, kar je v zaključnem citatu iz Petana poudaril že dr. Saksida, vsaj v zadnjem stavku svoje razprave, potem ne morem prezreti že tu prve drame, sicer nedokončane, intrigantno nedokončane in natisnjene igre Klinika na robu Devete dežele.

Pred sabo imamo radijsko igro. Poslušamo torej telefonado, ko občani, verjetno otroci, v glavnem samo njih zanimajo pravljice, vztrajno v različnih problemih v zvezi s pravljicami kličejo to kliniko. Tam, torej tu, se jim oglaša Maks, nekakšen zdravnik za pravljice. Če bi bilo treba kako izmed oseb v kateri pravljici pozdraviti, je tu torej Maks. Recimo: Roku ni všeč, da tudi drugi otroci obožujejo Sneguljčico. Ko pa jo hoče oboževati izključno in samo on.

Zanimiv primer, iz katerega pa avtor žalibog ni naredil prav nobenega poučnega napotka. Žal je v življenju vse preveč prozaično in zato ravno v izjemni napetosti pade zastor. Tema. Brez obrazložitve. - Z razlogom pač! Avtor očitno ni vedel, kako naprej. Pa ravno zadosti tvarine za dokončno sodbo se je začelo nabirati: za otroke razni nerazumljivi leksemi frazemi in leksemi, razne jasnovidnosti Maksa, ki vedno ve, ali je na drugem telefonu deček ali deklica. Tako me je pa zaključni nenadejani zastor tako presenetil, prav raztogotil, da nadaljevanja zlepa ne vzamem več v roke.