Bernard Nežmah

9. 4. 2002  |  Mladina 14  |  Kultura  |  Knjiga

Poslednji dnevi človeštva

Slovenska matica, Ljubljana 2001, 2.875

Teksti satirika, ki je na Dunaju med leti 1899 in 1936 izdajal časnik Baklo "Die Fackel".

Delo je danes težko umljivo. Sodobni bralec, ki ne pozna tarč njegovega pisanja niti duha časa, v katerem se je pojavljal, bo v zadregi. Malce lažje mu bo le v odlomkih iz drame Poslednji dnevi človeštva (1914), v kateri prižene avtor cinizem avstrijskih častnikov v vojni v Srbiji prek poslednjega roba človečnosti, s čimer postavi vzorec, ki se ponavlja: enkrat v francoski Alžiriji, drugič v Bosni, prav zdaj v Izraelu.

Toda bralec lahko brska po besedilih že zaradi jezikovnega in kritičnega sloga, ki je grajen kot vojaška ofenziva, v kateri Krauss minuciozno uporablja najširši arzenal orožij, s katerimi spodnaša ugled političnih in kulturnih oblastnikov Avstrije.

Ta urednik in lastnik časnika je bil zadnjih 24 let sploh edini pisec Bakel. Krauss ni več posameznik, ampak dobesedno institucija. Časopis je en sam človek!

Kdo je bil torej ta mož, ki so se ga do njegove smrti skoraj 40 let bali, spoštovali in nadenj pošiljali zakotne pretepače? Svoj prvi časnik je izdal v rdeči barvi v nekaj sto izvodih, a že v naslednjih tednih so prvo številko prodali v 30.000 primerkih. "Kolikor seže oko, vse rdeče. Na ulicah, v tramvaju, v parkih, vsi ljudje so brali rdečo brošuro."

Smešil in rušil je avtoritete, ne zato, ker jih apriori ne bi maral, temveč zaradi njihovih politik in drž. Pri tem je vpeljal biblijsko parafrazo: "Pojdi tja in jih citiraj!" Ko jih je potem sekal, je to počel z njihovimi lastnimi citati.

Bil je spomin ljudstva, ki ničesar ne pozabi, bil je duh ljudstva, ki ume razkrinkati pokvarjence v državi in družbi, bil je intelektualec, ki si ga niso mogli prilastiti ne socialisti, ne socialdemokrati, ne ženska gibanja, ne antisemiti, ne monarhisti, bil je Karl Krauss.