Kosovske stopinje

Profesionalni fotoreporter objavlja v knjigi podobe in izkušnje iz vojne na Kosovu.

Delo ni zgodovinski opis ali komentar zadnjega srbsko-albanskega spopada. Avtor ga namreč ni skušal razumeti, predstaviti glavne akterje, spraševati ideologe, brskati po ozadjih stoletnih antagonizmov. Na Kosovo je prihajal kot kronist, ki je pomagal kameri gledati. Večkrat, v različnih razdobjih in na drugih krajih, kar pa da kroniki status globljega uvida.

Njegov pogled ni hladen in ne nevtralno brezbrižen, zakaj s tem, ko je sledil nasilju, je slikal žrtve in pripovedoval o krvnikih. A hkrati je knjiga tudi avtobiografija fotoreporterja: njegove vztrajnosti, upornosti, poguma, pa tudi iznajdljivosti, s katerimi mu je sploh uspelo priti na kraje dogodkov. Točneje smrti, pokopov, poti, ki so vodile mimo tankov, še bolj pa duš in vzdušij, tako med srbskimi policaji, rekruti, natakarji in specialci in na drugi strani med albanskimi borci, vaškimi starci in mestnimi civilisti. Posebej natančno avtor prikaže še tretjo stran - svoj metier: akcije in borbo za profesionalno, kdaj tudi golo osebno preživetje skupine vojnih dopisnikov in fotografov, s katerimi je delil peklenskosti svojega poklica.

Teror srbskega vojaštva je neposredno ponazoril prav na koži tujih fotoreporterjev, kar pa je strukturna slabost knjige. Bralec, ki po treh letih prebira knjigo o vojni na Kosovu, ima pred seboj relativno velik obseg osebnih zgodb novinarskih poročevalcev, ki kdaj preglasijo kalvarije albanskih nesrečnikov. To kajpak ne velja za fotografski del, ki je v celoti posvečen prebivalstvu Kosova.

Navzlic opazkam je to nedvomno najboljše delo slovenskih vojnih reporterjev, ob katerem bi se moral vrh Društva slovenskih novinarjev utopiti v lastni rdečici, zakaj pri nagradah za vojne poročevalce najboljšega še opazil ni.