Barbara Taylor: Kače

Tako štiri kot dvanajstletnik; enega zanima, če kačo kaj boli, ko se med požiranjem razširi kot žoga, drugega, če kača poleg kože zamenja tudi zobe.

Ko je avtorica pisala knjigo, jo je zastavila kot odgovor na potencialna vprašanja. Zakaj ima kača razcepljen jezik? Z njim ne piči, temveč ovohava zrak, iz katerega razbere, če se v bližini nahaja plen ali pa sovražnik.

Delo ponuja kače skozi merski svet: mrežasti piton je do 10 m dolg, svoje žrtve lahko prebavljajo celo več tednov, plazijo se s hitrostjo 3 km/h, pri čemer uporabljajo harmonikasto, vijugasto ali bočno tehniko, levijo se do šestkrat na leto ...

Privlačne so kajpak barvne fotografije: parjenja dveh anakond, portreta pasjeglavega udava, ki nas nedolžno gleda z veje, valitve jajc - strupenjača je strupena že od prvega dne -, predvsem pa požiranja plenov. V kačjem žrelu se ne znajdejo le miške, podgane, žabe, temveč tudi kenguru. Fotografija nadvse pa je afriški piton, ki je sredi reke smrtonosno ovit okoli krokodila in mu počasi iztiska še zadnji dih. Pred njim ni varen niti leopard, toda tudi kače znajo biti povsem nebogljene, tako da jih pohrustajo kdaj celo žabe, lisice, jasno orel, mungosi, rakuni, pavijani, a tudi druge kače. Smrkulja tako požre strupenega gada, ne da bi ji škodil strup. Verjeli ali ne, kače se v strahu znajo narediti mrtve, ali pa začno izločati obupno smrdečo snov.

Knjiga razkrije veliko, v resnici pa malo. Kobra na primer pljune žrtvi strup v oči, ki izzove hudo bolečino in slepoto. Vedno cilja v oči. - Toda, od kod kobre ve, kam mora pljuniti, da bo najbolj učinkovita?

Življenje kač ostaja namreč še vedno misterij. Kot tudi dejstvo, da ljudje odrevenijo že ob pogledu na podobo kače, medtem ko krvoločne tigre ali divje medvede z veseljem ogledujejo na fotografijah, še več - otrokom jih dajo celo v obliki igrač, s katerimi potem otročad zaspi objeta v miren in varen spanec.