23. 4. 2002 | Mladina 16 | Kultura | Knjiga
Igra kot struktura
Hyperion, Koper 2002 (projekt Andreja Medveda)
Izvrsten esej in katastrofalne spremljajoče besede; še sam Benveniste ne bi razumel, kaj počnejo zraven njegovega teksta.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
23. 4. 2002 | Mladina 16 | Kultura | Knjiga
Izvrsten esej in katastrofalne spremljajoče besede; še sam Benveniste ne bi razumel, kaj počnejo zraven njegovega teksta.
Emile Benveniste (1902-1976) je največji splošni lingvist XX. stoletja, Francoz, rojen v Siriji, ki je pisal knjige o hetitskem jeziku, indoevropskih pojmih, bil ekspert sogdienske in perzijske gramatike, napisal študijo o imenih ptičev v iranščini, o subjektivnosti v govorici, infinitivu v izumrlem avestskem jeziku etc. Toda njegova intelektualna nadmoč ni izvirala iz neverjetnega poznavanja stotine živih in mrtvih jezikov. To, kar je iz njegovega priimka naredilo pojem, je bila njegova magična sposobnost pronicljivega mišljenja. Sposoben je bil preskočiti na katerokoli področje: v analitično filozofijo, freudovsko psihoanalizo, semiologijo, antropologijo, sociologijo ali psihologijo. A to ne zaradi profesionalne nečimrnosti, v kateri bi pokazal, da se razume na poljubne humanistične vede, temveč zato, da bi z njihovimi koncepti globlje pojasnil delovanja lingvističnih struktur.
Ko npr. v tem eseju išče komparacijo igralčeve strasti, ki ga odtrga od realnega sveta, ji najde opredelitev v ekstazi vernika, ki se nahaja v stiku s svetim; enaka vznesenost, enaka frenetičnost, ki lahko vodi v umor ali samomor. Toda igra ni le kopija svetega, igre z žogo niso zgolj dramatizacija starih plemenskih mitov o boju za prilastitev sonca.
"Ko otrok razume, da je 'koristni svet' sestavljen iz nevarnosti, nelogičnosti in prepovedi, najde zavetje v igri in tako kompenzira izčrpujoč napor, ki ga navajanje na realnost nalaga njegovemu duhu. In v vsaki starosti, če se ji prepustimo ali jo poiščemo, igra pomeni pozabo koristnega, dobrodejno prepustitev silam, ki jih realno življenje brzda in ubija."
Ko torej piše o igri, jo ne ureja kot zbirke njenih pojavnih in zgodovinskih oblik, temveč poskuša doumeti njeno magičnost kot posledico njene strukture: igra ohranja formo svetega, a tako, da jo projicira izven realnosti.
Vsekakor založniški kuriozum, ki prevod kratkega eseja iz l. 1945 objavi kot knjigo.