Belo drevo

"Kar bo ostalo,/ so sledi, zabrisane v besedi/ prebrane s slepimi očmi/ preroka gluhi čredi."

Destruktivni moto uvaja lepo, čvrsto knjižno zbirko (21x12 cm), ki je po zunanjosti knjig zadnjih let primerljiva morda le še s kakimi 6 let starimi rdeče-zlatimi Cundričevimi Pesmimi o bengaličnem telesu.

Na naslovnici torej vidimo pretanjeno zunanjost, ki se lepo in nevsiljivo sklada z vsebino in naslovom. Poudarjam, izvrstno je to opremo naredila oblikovalka Alenka Pučnik. Zunanje papirnate platnice prek trde papirnate osnove so v nekakšni čajni belini, zabeljeni še z žličko mleka. Na tej podlagi je relief, spredaj na desnem robu bolj malo, zadaj pa je taka skoraj vsa stran, kar so naredili očitno v neki bolj težki stiskalnici še odtis padajočih drevesnih žil. Zdaj je tudi pod prsti, kot da držimo v roki kako sprano deščico.

Spredaj, na desnem robu malce potemnjene bež podlage imamo najprej desno kak inč debelo, bolj vegasto, še svetlejšo progo. V zgornji tretjini je v tankem, belem vtoru vtisnjen bel naslov. Na desni strani je kakega pol inča debela še svetlejša padajoča proga z vegastim robom. Kaka dva centimetra navzgor od spodnjega, desnega ogla pa ... takoj me oblije zona. Zagledam nesnago, za noht veliko packo. Jezus! kdaj mi je pa spet kapnila sem kava in pomazala ta blišč! Ko pogledam ponovno, vidim, da je moja zloslutna panika odveč. Na desnem robu je nekakšen rastlinski list na vodi ali lužica na kopnem, sredi katerega oz. katere pa je neka skokica. Verjetno budno gleda v isti smeri kot mi. - Po tem uvodu pa le lahko odpremo knjigo pesnice in prevajalke Fausta II.

Opraviti imamo s pesništvom svobodnega izraza in oblik. Z redkimi rimami. Kot da je v ozadju - Gradnik. Pretežno morski ambient pa nedvomno.