Levitan

Ponatis legendarnega dela iz leta 1982.

Pisatelj, boksar, mislec, mornar, partizan in potepuh je bil v štiridesetih na političnem procesu obsojen na 18 let zapora.

O svojem zaporniškem bivanju je čez desetletja napisal roman - vmes je dolgo izdajal pod psevdonimi -, ki je dobesedno pronical med bralstvo. Po anekdotah in zgodbah so ga poznali celo tisti, ki knjige nikoli niso brali.

Toda, dvajset let kasneje - ima še kakšen smisel?

Nasprotno, njegov šarm je neuničljiv. Če so ga nekoč cenili kot kritiko komunističnega terorja, je danes literarna vzporednica k filmu italijanskega intelokomika Beninija Življenje je lepo. Zupan namreč gradi avtobiografski lik zapornika, ki ječo vzame kot šolo življenja. Znebi se strahu, saj računa, da ga bodo ubili. Obenem pa loka dan, kot da je na prostosti.

Tako vsak večer v šifrah trkanja po stenah pripravi oddajo za "Radio luknja", v kateri zabava sojetnike. Čakajoč na ustrelitev, naštudira pogojni refleks orgazma, v katerem bi posilil lastno smrt. Brez papirja, svinčnika in knjig, on neprestano piše in bere. Izdela strategijo notranjega šverca, posluša zgodbe zapornikov - tip je nategnil eno, ki celo življenje ni vstala iz invalidskega vozička -, proučuje psihologijo, jo aplicira na sojetnike in paznike, detektira stvarnost iz listov starih časnikov, v katerih bere rubrike kupim in prodam, si omisli fuk z zapornico prek stene, ubija zaporniška leta s tem, da jih deli na posamezne dobe, sestavlja razpravo o življenju stenic, crkuje za tuberkulozo, je ponosen, ker noče podpisati peticije za obsodbo nadškofa Stepinca; od arestanta zahtevati, da podpiše???, si izmišljuje vice in slogane "tovarne delavcem, jetnišnice paznikom", doživi, da mu sojetniški prijatelj začne lizati rit, odskoči in se poda v nekajdnevno razmišljanje, kaj naj mu reče..., si deli celice z domobranci, Nemci, trgovci, profesorji, morilci, borzijanci, uživa v kvartopirstvu.

Iz pekla si ustvari otium: sladko brezdelje, brez finančnih skrbi, ni problemov počitnic ne nadlegovanj sorodnikov, nobene odgovornosti. Popolna notranja svoboda za proučevanja vsega, tudi ognja, ki ga narediš iz črepinj in zaponke na hlačah, in erotični užitek v neprestanem pisanju in potem tihotapljenju popisanih listkov skozi rešetke.

Mojstrovina dvojne pentlje: življenje kot roman, roman pa kot modus vivendi.