Pot skozi gozdove

Inšpektor Morse se to pot do razrešitve umora prikoplje s pomočjo - poezije.

Naš stari (že predobro nam znani) znanec, tečnoba in puščoba Morse tokrat bralca zasvoji izključno z briljantno analizo skritega pomena oziroma povednosti zloveščih verzov, ki jih je na centralno britansko policijsko postajo potom poštne službe "dostavila" anonimna priča že leta nepojasnjenega domnevnega umora (uradno: skrivnostnega izginotja) švedske mladoletne turistke.

Ampak, za hudiča in vraga in pol obenem, policija bi pač ne bila to kar je, če bi se njeni udje službeno ukvarjali še z umevanjem poezije: in zato predpostavljeni odpošljejo že omenjeno pesmico "v analizo" popularnemu dnevnemu časopisu, kjer jo urednik (v dobrobit splošnega interesa) priobči v najbolj brani rubriki, pismih bralcev. Sama zgodba se sicer začne kot vsaka dosedanja Morsejeva romaneskna dogodovščina, torej z dolgočasno, že izpeto in utrujajočo lajnarijo o inšpektorjevem tako ali drugače propadlem dopustu; sledijo hvalospevi njegovemu izrednemu občutku za orientacijo (beri: grlenem poznavanju gostinskih lokalov); zatem pa so seveda na vrsti še nepogrešljivi, živopisni opisi njegovih nevsakdanjih, a uspešnih postopkov jaganja bab (mimogrede, naš junak, tokrat se izdaja za skromnega državnega uradnika, se speča z zrelo žensko, ki se mu predstavi kot manekenka, končno pa zanjo le izve, da je "samo" profesionalna prodajalka ljubezni na poziv) ... A Morse se takorekoč čez noč otrese alkoholnega in moralnega mačka ter se z vso energijo zakremplja v svojo "tretjo obsesijo", gospo Poezijo.