Hazarski besednjak

Rahlo korigiran prevod iz leta 1985.

Ko je roman-leksikon srbskega pisatelja Pavića izšel na začetku osemdesetih, je postal kultno delo. Prinesel je idejo o iskanju sledov za izumrlim ljudstvom Hazarov, ki jo je zapisal v fragmentarni formi leksikona.

Delo, ki ni pisano ne linearno ne analitično, tudi ne najde uničenih izvodov knjige Hazarskega besednjaka iz leta 1691, ki je slovel po tem, da ga je vsak, ki ga je bral, takoj nato umrl. Ko torej išče hazarskost, jo najdeva v sanjah, še bolj pa v bizarnostih.

V kiru Avramu Brankoviću, ki je naučil posinovljenca brati levo in desno stran knjige hkrati; levo z levim, desno z desnim očesom.

V zmeraj polni orientalski Krčmi pri psici, v kateri si plačal samo stol, hrano in pijačo pa si prinesel s seboj.

V dr. Moaviju, egipčanskem profesorju, ki je s tako noro strastjo prebiral stare časopise, da je leta 1971 prišel na misel, da odpiše na anonse, ki so bile objavljene leta 1896 v aleksandrijskih časopisih. Skrbno je pošiljal pisma na naslove ulic, ki morda sploh niso več obstajale, poslal jih je cel kup, nakar pa dobi prvi, potem drugi, tretji odgovor...

V paši Mustajbegu Sabljaku, ki je preverjal resnico tako, da je obtoženemu odgriznil kos mesa, katerega je nekaj časa prežvekoval, potem pa ga bodisi požrl bodisi izpljunil. Če je izpljunil, je izrekel smrtno obsodbo.

V Samuelu Koenu, ki je vzdrževal konjsko pokopališče, govoril judovščino, italijanščino, latinščino in srbščino, v spanju pa še četrti, nepoznan jezik.

Čtivo za bralca, ki uživa v imaginaciji bibliofilije, kot je zgodba o stari knjigi, ki je imela v sebi peščeno uro, da bi opozarjala bralce, kdaj je treba spremeniti način branja.