Anton Sovre: Stari Grki

Reprint znamenitega dela iz leta 1939.

Zakaj sploh ponatiskovati knjige, ki so medtem zastarele oziroma še huje - učijo napačne resnice? Tako avtor pripoveduje o nerazvozlanih tablicah iz Knososa, medtem pa so jih l. 1953 dešifrirali kot linearno-B pisavo stare grščine, pol tisoč let starejšo od homerskega jezika.

Torej ni pravega razloga za branje? Nikakor, Sovre je pisec, ki je večji od napak. Ne le, da je bil izjemni poznavalec starogrške literature, bil je obenem tudi mojster slovenskega jezika, s pretanjeno sposobnostjo postavljanja vejic, klicajev, podpičij, s katerimi je ostril in poantiral misli. Za prevajalca je bil celo prevelik, zakaj tako suvereno je poznaval snov, da je originale prestavljal po svoje.

Njegovi Stari Grki niso primer hladne zgodovine ali boječega zgodovinopisca, ki znane reference in interpretacije verno sklada v zaokroženo celoto. Sovre se je postavil v držo vodnika, ki bralca dobesedno postavi na grška tla, od koder ga vodi po deželah skozi časovni stroj. Stara Grčija je bila drugačna, prekrivali so jo veliki gozdovi, v katerih so bivali še medvedje, volkovi, bivoli in levi. Besedam popravlja pomene; danes se denimo zdrznemo ob veličini pojma kralj, medtem ko so homerski kralji očakovsko preprosti: sami koljejo in pečejo, kraljeviči so pastirji. Njegov pogled je hladno natančen; pri Homerju najdeva napake, ko imajo vojaki v železni dobi orožje še iz brona. A napak se veseli, saj ga peljejo naprej k sklepu, da je imel avtor Iliade pred seboj vire, da so torej v spevih združene njegove lastne izkušnje z vedenji starih prednikov.

Zmag ne glorificira, ampak jih analizira. Junaštvo na Maratonskem polju, kjer je peščica (10.000) Grkov ugnala neskončno (200- 600 tisoč) vojsko Perzijcev, nekajkrat zdesetka na taktično zmago nad za odtenek močnejšo (15.000) armado. Svoj pogled ne vsili, temveč ga zgradi na seriji argumentov.

Zato tudi ne zre na zgodovino iz perspektive atenske demokracije. Popravlja temno sliko makedonskega kralja Filipa, ki jo je ustvaril govorec Demosten. "Filip je bil psiholog in je bral ljudi, kakor bero drugi knjige." Res da je Filip podkupoval - na drugi strani so bili grški veljaki, ki so podkupnine sprejemali -, toda večino zmag je izbojeval na bojnem polju. Kot poveljnik je jedel iz istega kotla kot prostak, spal z njim na istih tleh in se z njim vred nastavljal največjim nevarnostim. "Kako klavrno so se vedle demokratske Atene, kjer je meščanstvo mlatilo prazno slamo v zbornici (...), na barbarskega osvajača pa pošiljalo mezdniške tolpe, namesto da bi samo prijelo za orožje in branilo domovino!"

Stari Grki pa so navzlic svoji starosti moderni projekt; Sovre jih je opremil z več sto fotografijami in risbami, ki pa niso ornament besedilu, temveč zaživijo kot vzporedna vizualna zgodba. Skica Sokratove ječe, podoba šolske tablice s kazensko nalogo, kockanje Ahila in Aiasa med usodnim obleganjem Troje, Aleksander v boju z Darejem in pričevanjska podoba kamnitega ostrakona, glasovnice, ki je napotila nekdanjega voditelja Temistokla v izgnanstvo.

Umetnina pronicljivega duha.