Žarko Petan: Spominjanje

Spomini na gledališka leta.

Beseda Petan ni samo sinonim za aforizem, je tudi garant za dober tekst. Torej anekdote, uspeli in propadli projekti, pričevanja o tekmecih in antagonistih. Nikjer nalezljive sodobne medijske patetike, ko so pričevalci vzneseni že od tega, da povedo, da so se pogovarjali s predsedniki ali svetovnimi zvezdami. Pri Petanu je zadaj vedno duhovita zgodba. Najsi bo srečanje z jugoslovanskim predsednikom Mijatovićem na komemoraciji za Stupico, ko mu je presenečenemu izrekel sožalje ob smrti pokojnega moža njegove žene, ali pa nečimrnost levičarja Yvesa Montanda oziroma frfravo odgovarjanje Alide Valli v intervjujih. Naj bo gledališka predstava v Rusiji, med katero je prevajalka doživela živčni zlom in nehala simultano prevajati, ali pa Ingoličev komentar Petanove male Prešernove nagrade: vi ste moj poklicni neuspeh; iz mojih najboljših učencev slovenščine ni bilo nič, vi kot najslabši ... pa ste postali dober pisatelj.

Avtor spominjanj ne vrti linearno, temveč meandrsko. Njegovi dogodki so po vrsti konfliktni, a ne v nergaškem, temveč teatrskem smislu, saj je njegova struktura doživljanja sveta že v svoji esenci gledališka. Zato lahko sladko kapitalizira tudi poklicne poraze in intrige.

A odlična knjiga je že v zasnovi protislovna. Pisatelj je napisal že preveč parcialnih življenjepisov, v katerih je osvetljeval krucialnea obdobja: oče in kavarna Astoria, vojaški zapor, direktorjevanje nacionalni televiziji. Bežeč pred ponavljanjem poskuša kapitalne etape minimalizirati, kar ima absurden učinek, ko življenjepis okrni za najbolj intrigantne zgodbe.

Zatorej, imenitno delo za bralca, ki prvič prebira Petanova spominjanja, za drugega pa le prijetno berljivo.