Otrok in samozavest

Kaj pravzaprav termin samospoštovanje sploh "zaobsega"? Predvsem dvoje: prvič, človekov občutek, da je vreden ljubezni, in drugič, njegov občutek sposobnosti.

Avtor, klinični psiholog, ki se danes ukvarja s pomočjo otrokom, mladostnikom in odraslim s hudimi motnjami, je pričujoči priročnik napisal na podlagi lastnih življenskih in poklicnih izkušenj (ob tem, pomenljivo, tudi poučevanja na osnovnih in srednjih šolah), nemalo pa so mu k sami dovršenosti obravnavane tematike pripomogla srečevanja z drugimi učitelji, in sicer tako na poklicni kot osebni ravni. In (njih skupna) najpomembnejša ugotovitev je nesporno dejstvo, da ima otrok, ko pride v šolo, v glavnem že izoblikovano mnenje o sebi. Že res, da potem učitelji lahko še vedno ogromno prispevajo k izboljšanju tega mnenja ali, na žalost, tudi poslabšanju, saj je kar precejšen odstotek učiteljskega kadra (našega zagotovo, to si upam trditi iz lastnih izkušenj, op.p.) čustveno popolnoma osiromašenih. Ampak, bodisi tako ali drugače, prvenstveno in navsezadnje obenem je, pa naj "skrbni" starši za učni neuspeh, nevzgojenost itd. svojih otrok še tako krivijo šolo, pač odločilno - domače okolje (beri: ognjišče). In prav zato je knjiga naslovljena predvsem na starše (moto: Kako uspešni so pri vzgoji, je odvisno od tega, koliko vsak od njih spoštuje samega sebe ...).

Samo v premislek: "kaj učiti" otroke je uspešno samo takrat, ko vemo - "kako jih učiti".