Vladimir P. Štefanec: Viktor Jelen, sanjač

Zgodba o junaku, ki sanja ponoči in podnevi.

Pariške zgodbe (1998) so pisateljev visok zastavek, v katerem je v odlično delo spel serijo kratkih zgodb klošarjev, neznanke na stranišču, umirajočega goloba et simile. Njegova filozofija ustvarjanja likov je antiheroj; za velike zgodbe ne potrebuje velikih ljudi z vratolomnimi karierami in deli, njegov literarni material so mali ljudje, karierne zgube.

Avtorjev prehod iz kratkih zgodb v romaneskno pripoved je zato strukturno riskanten, saj ima zdaj namesto mnoštva malih ničel v rokah eno samo.

Njegov sanjač Viktor Jelen je lik dinamičnega junaka, ki kot tretjerazredni pripravniški žurnalist pripravlja tako iskrive nenavadnosti, da ga uradniški šef ob prvi priložnosti odpusti. In neuspehi kar dežujejo: luzer pri ženskah, pri poslu, pri denarju, brez druščine, brez prijateljskih mrež, brez akcijske podjetnosti in za povrh še brez žilice samoironičnega zabavljača. Ko pa ga pisec prižene do dna - do klošarja v jelenovi kletki -, ga po originalnem obratu postavi kot persono, kot junaka, o katerem lahko pripoveduješ zgodbo.

Finalni salto, par smrti, nekaj nerodnosti in vrsta drobnih psihostategij so material, ki ga težko raztegneš na 265 strani bralne napetosti. Bralcu mestoma ugaša slast, a vztraja, ker ga pisatelj sproti poplačuje z bizarnimi prigodami - cf. o družini, ki je prišla na boben, ko je na loteriji zadela imeniten zadetek in priredila gostijo za 100 gostov, potem pa so ji iz loterije sporočili, da je šlo za pomoto -, s katerimi vešče prešije tekst v dovolj dober roman.