Čas nedolžnosti

Starosvetna ljubezen.

Roman ameriške pisateljice je iz drugih časov in svetov: izšel l. 1920, opisuje milje druge polovice XIX. stoletja aristokratskih krogov New Yorka. On in ona: Newland Archer, ravnokar zaročen, in grofica Olenska, ravnokar prebegla od moža iz Evrope, med njima pa neprehodni zid puritanskih načel. "Stala sta si iz oči v oči in ločevala ju je razdalja, ki so jo ustvarile njene besede."

S stališča sodobnega filma in romanov torej nič. Kako je lahko potem ta nedolžna iskrica danes sploh še objekt bralne slasti?

Avtorica, ki piše iz gledišča glavnega junaka, vrti roman s strani zaročenke in nato žene. Ta nikoli ne posreduje; nasprotno, prijateljuje z grofico in stoji ob strani njenemu advokatu in svojemu moškemu. Hkrati ve vse, a si nikoli ne dovoli, da bi slišala priznanje. Tako si na koncu dovoli, da blagodejno umrje in si še tik pred smrtjo privošči razkošje, da odraslemu sinu Dallasu razkrije skrivno očetovo ljubezen. Mladenič že iz dvajsetega stoleta pa razume očeta, zakaj sam je v podobni zgodbi, in potem po očetovsko odpelje vdovelega Archerja na pot po Evropi, prav pred pariško stanovanje grofice Olenske. Archer ima sedaj ves svet pred seboj: blagoslov mrtve žene, odobravanje sina, svojo femme fatale in pri 57-ih še drugo življenjsko priložnost.

A sam obsedi na bližnji klopi v parku v svojem užitku: "To je zame resničnejše, kakor če bi šel gor."

Počasni roman o vrednotah starosvetnosti - nadrealizem za modernega bralca.