Bernard Nežmah

 |  Mladina 37  |  Kultura  |  Knjiga

Pogovor gluhonemih

Cankarjeva založba, Ljubljana 2002, 5.600 SIT

Že sami življenjepisi avtorjev se berejo kot umetniško delo. Venedikta Jerofejeva so zaradi ideološke neprimernosti izključili iz petih fakultet, potem pa je živel kot nosač, zidarski pomočnik, kurjač, dežurni na policijski postaji, zaslovel je z Moskvo-Petuški, napisal roman Šostakovič, ki pa so mu ga ukradli na tramvaju, ko je zaspal. Saša Sokolov je bil časopisni dopisnik, laborant v mrtvašnici, nočni čuvaj in lovski gonjač, Edvard Limonov poet zla, ki je med vojno v Bosni tako za hec streljal z mitraljezom po Sarajevu, se je udinjal kot natakar, kovinar, krojač, gradbinec, hišni upravitelj, Mihail Veller je životaril kot urednik, novinar, sezonski ribič in popotni predavatelj literature, etc.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Bernard Nežmah

 |  Mladina 37  |  Kultura  |  Knjiga

Že sami življenjepisi avtorjev se berejo kot umetniško delo. Venedikta Jerofejeva so zaradi ideološke neprimernosti izključili iz petih fakultet, potem pa je živel kot nosač, zidarski pomočnik, kurjač, dežurni na policijski postaji, zaslovel je z Moskvo-Petuški, napisal roman Šostakovič, ki pa so mu ga ukradli na tramvaju, ko je zaspal. Saša Sokolov je bil časopisni dopisnik, laborant v mrtvašnici, nočni čuvaj in lovski gonjač, Edvard Limonov poet zla, ki je med vojno v Bosni tako za hec streljal z mitraljezom po Sarajevu, se je udinjal kot natakar, kovinar, krojač, gradbinec, hišni upravitelj, Mihail Veller je životaril kot urednik, novinar, sezonski ribič in popotni predavatelj literature, etc.

Ruska literatura ima že sama po sebi nekaj nadrealističnega; kdo bi pred leti uganil, da se bo veliki vožd Boris Jelcin, ki se je kot predsednik običajno majal pod alkoholom, nenadoma vrnil kot upokojenec, ki na mesec prebere po 30 knjig.

Same teme teh kratkih zgodb so pisane kot scenarij za filmske omnibuse. Ekscentrični boem, ki onemi pred pripovedjo 91-letne starke, ki ga s svojo zgodbo očara bolj kot mlade filmske dive, druščina pivskih bratcev, ki na obletnico smrti svojega tovariša koplje na vrtu skrito 20-litrsko kanto piva, ki jim jo je zapustil v volilu; ko izkopljejo za krater zemlje, ugotovijo, da jih je še poslednjič potegnil - kante ne morejo izvleči, privaril jo je na zakopan železniški tir! -, nežna dušica, ki zbira koščice limon, ali pa novinar, ki dela reportažo o novorojenčku; rutino, ki pa preide v grotesko - prvi ima črnega očeta, drugi Žida, tretji je član partije, kar je O.K., toda zdaj ga mora med popivanjem še podkupiti, da bo dal otroku ime, ki bo dostojno 40-letnice osvoboditve Tallina, potem lirika samomorilca: "Lahko bi se utopil v svojih lastnih solzah, pa se mi ni posrečilo. Pol leta sem se ubijal, metal sem se pod vse vlake, ampak vsi so se ustavljali, ne da bi mi zadeli ledja. Hodil sem celo na velike vojaške vaje in se postavljal pred glavno tarčo, po meni so užigali vsi topovi vseh držav Varšavskega pakta, ampak vse granate so letele mimo...

Izvirne ideje, pisane brez dinamike velikih obratov.