The Mission: Journalism, Ethics and the World

Knjiga, ki odgovora na vprašanje: kaj je žurnalizem? ne išče v kabinetnih definicijah, ampak v refleksijah urednikov in žurnalistov evropskega vzhoda, daljne Azije, srednje Amerike, bližnjega vzhoda, južne Afrike, osrednje Azije in ZDA.

Ker ne predpostavlja obstoja kodeksa pravil, ki bi jih našli v najbolj demokratičnejših političnih okoljih in jih potem vzorčno presajali po svetu, doseže krucialni učinek. Američani se zdaj lahko učijo iz izkušenj Nigerije, Slovenci Japonske, Rusi Madžarske, Francozi Poljske itd.

Povsod pa je novinarstvo postavljeno, ne le kot poklic, temveč predvsem kot poslanstvo. Stvar zveni svetopisemsko, z idejo žurnalista kot dobrega angela, ki se bije s silami zla. Toda tekst ne prinaša nebeških idealov, temveč povsem konkretne in zemeljske zglede, ki so se dejansko dogodili, bodisi v Katmanduju, v Bogoti, v mississippijskem Oxfordu, v Varšavi ...

Ustanovitelj Oxford Timesa (1986) pripoveduje, kako je postavil časopis, kateremu je pečat dajala sodna kronika. V posebni rubriki je namreč poročal o razsodbah mestnega sodnika in objavljal imena uglednih meščanov, ki so bili obsojeni zaradi najrazličnejših deliktov. Nobenega senzacionalizma, samo facta bruta, a nikoli o neznancih iz ulice, marveč le o mestni smetani.

Vprašanje izvorov informacij je tu preprosto del zgodbe raziskovalnega novinarja, ki je s pisanjem spravil za zapahe mrežo Ku-Klux-Klana; eden presenetljivih virov so bile zgodbe lunatikov, ki jih je znal vzeti resno in jim pozorno prisluhniti.

Kako je bilo mogoče, da so v Nepalu na dan po poboju kraljeve družine vsi domači časniki izšli, ne da bi z besedo omenili tragičnega dogodka? Kateri tip novinarstva je omogočil japonski čudež, ko je v pogojih demokratičnega parlamentarizma liberalno demokratska stranka vladala več kot 30 let? Kaj je pojem afroetike? Od kod credo zambijskega urednika: napisal sem več kot 200 uvodnikov, lahko da sem se motil v vseh, samo to me ne zadane preveč, kar pa me zares zadane, je plan vlade, ki mi s svojim zakonom jemlje pravico, da bi še naprej pisal uvodnike, v katerih bi se lahko motil? Zgodba o Beli roži, podtalni nemški študentski skupini, ki je l. 1942 po Muenchnu trosila pamfletne lističe, v katerih je naštevala zločine in zločinskosti Hitlerjevega režima. Primer Ryszarda Kapuscinskega, enega najslavnejših časopisnih poročevalcev: v 40 letih je poročal o ducatih vojn, bil večkrat zaprt, enkrat obsojen na smrt, ki je združeval tri nezdružljive principe: pogum, empatijo s preganjanimi in skrb za pretanjeno izražanje v jeziku.

Delo, ki za vir žurnalističnih drž in vedenj ne postavlja učbeniških kategorij, temveč svetovno zgodovino novinarstva.