Beležnica

Sonce je vzšlo, on, pripovedovalec, osemdesetletni bolehni starec pa sedi ob oknu, zarošenem od sape preteklega življenja ...

Saj ne, se mu zapiše v uvodu, da bi bil v življenju kaj posebnega, bil je pač navaden človek z navadnimi mislimi, kateremu zagotovo ne bodo postavljali spomenikov: "... in moje ime bo kmalu pozabljeno, toda nekoga sem ljubil iz vsega srca in duše, in zame je to vedno bilo dovolj ..." In zdaj mineva že tretje leto, odkar z ženo živita v domu s posebno nego (ali, kot pravi on, v prijazni "čakalnici" na smrt), namesto da bi bila svobodna, za kar sta takorekoč zastavila vse svoje življenje. Vzrok za njuno prostovoljno preselitev semkaj: ona je zbolela za alzheimerjevo boleznijo, t.j. degenerativno motnjo možganov, ki prizadene spomin in osebnost, za omenjeno bolezen pa zaenkrat še ni zdravila, niti terapije. Skratka, njeno zdravstveno stanje naj bi se, po izsledkih uradne medicine, iz dneva v dan slabšalo. Ampak, naša junaka pogumno kljubujeta vsem črnim (beri: strokovnim) prognozam, saj jim daje neverjetno moč skromna, zdaj že oguljena beležnica, v katero sta že pred leti "dokumentirala" ganljiv inventurni potopis njune ljubezni. Že res da se, vsakodnevno, zjutraj (s)pogledata kot neznanca, potem pa, ko ji on ure in ure bere zgodbo njunega življenja, se njene do tedaj prazne oči končno le zaiskrijo. Takrat mu nežno zašepeta: "O, Noah ...pogrešala sem te."

Pretresljiva zgodba o končnosti življenja in - neminljivosti ljubezni.