Tržaška knjiga

Zbornik odlomkov iz pesmi, pričevanj, govorov, romanov in zgodb o Trstu iz del več kot 100 slovenskih avtorjev; od Valvasorja in Ciglerja pa do Tume in Gradnika, od Regenta in Pahorja tja do Škamperleta in D. Jelinčiča.

Kdor se nadeja izvedeti kaj o zgodovini Trsta in njegovih prelomnih časih, bo razočaran. Avtorica je delo sestavila po skromnem konceptu, po katerem je moral avtor bodisi živeti na Tržaškem, se tam ustaviti, ali pa vsaj zabeležiti temo nečesa tržaškega. Toda rezultat je v svoji obilnosti presenetljivo bogat.

Najdemo epizodo o poslednjem Cankarjevem obisku Trsta v aprilu 1918, ko je imel politično predavanje; ker mu gostitelj advokat Ferfolja ni zaupal, da bo besedilo napisano do zborovanja, je naročil ženi, da pisatelju postreže s pisalnim strojem, s čajem, steklenico ruma in cigaretami, sama pa odide ter ga - zaklene v stanovanje!

Govor poslanca Engelberta Besednjaka, ki v trdem času fašističnega nasilja (maja 1926) v rimskem parlamentu maja 1926 protestira zoper prepoved učenja slovenščine po šolah, živahno polemizira s fašističnimi ministri, s protiargumentom zapre usta celo Benitu Mussoliniju, zaključi pa s trpko ironijo, da bi želel, da ima slovenščina vsaj tak status v Italiji kot drugorodni državljani mohamedanske vere, katerim na Cirenajki italijanska vlada dovoljuje poučevanje arabščine.

Spomine Pavleta Merkuja, ki kot otrok pod fašizmom ni znal niti ene slovenske besede, njegov slovenski oče pa mu je v italijanščini vcepljal narodnega duha rekoč: Mi nismo Italijani.

Pripoved Alojza Rebule o drobcenemu dogodku 28. oktobra 1686, ko tržaška plemkinja baronske rodbine Coraduza napiše pismo svoji vdoveli materi, rojeni von Prueckentahl. V katerem jeziku? V italijanščini? V nemščini? V latinščini? - Ne, govorico srca zapiše v slovenščini.

Knjiga, ki ne izzveni kot žalostinka za izgubljenim Trstom, ampak kot blagodejno spoznanje, da je tržaška "slovenskost" še kako živa alternativa ljubljanski.