Predmestje

Roman o perverznih zadovoljstvih druščine lumpenproletarcev iz predmestne birtije.

"Kelnarica Štefanija je bila debela ženska. Znala je poseči v najbolj krut in krvav gostilniški pretep, pomiriti zariple, od piva in dolgih pelinkovcev prežgane face, znala je koga udariti naravnost v zobe, znala je zakričati tako, da se je krik kapilarno razlezel skozi pijane možgane in jih vsaj za hip streznil, znala je izdreti nož iz stegna in za silo ustaviti krvavitev.... Skratka, Štefanija ni bila ženska, ki bi ji mrtvoud delal težave. Brez besed je zadevo vzela v svoje roke in usta, tako da je Marjanov marjanček zafunkcioniral kot še nikoli. Znala se je potruditi, kajti vedela je, da ženska, kot je ona, pač ne more, vsaj kar se ljubimcev tiče, biti preveč izbirčna."

Kako povezati skupino izgubljencev, ki prijateljujejo ob pijači na kegljiški stezi, v odličen roman? Avtor v pretanjen in jezikovno bogat opisni stil vtke vsebino, ki jo poganjata fuk in smrt. V pravi meri in vsakič na novo originalno. Bralca žene od strani do strani, brez želje, da katero preskoči, zakaj nikoli ne ugane vnaprej, v kaj se bo zgodba razvila. Samo besedilo ima seveda prvega med glavnimi junaki, toda napisano je tako totalno, da v njem zasveti vsakdo - celo epizodni junak, ki pa se nikoli ne pojavi samo enkrat, ampak se vsakokrat predrugačen povrne v zgodbo enkrat, dvakrat, trikrat ... Izbira stranskih likov je demokratična, saj zajema od vsega, kar hodi in kar biva: oblastniška sestra, očitujoča hči, fukaška soseda Jasmina in Nebojša, klateški pes in ptičja hišica.

A roman ima poseben presežek, zakaj poleg barvitega sloga, vznemirljivega ritma, domiselnih zgodb izriše še psihogram lumpenproletarcev. Njihova značilnost namreč ni v tem, da so obtičali na prvih stopnicah lestvice uspehov, da torej životarijo v zadnji krčmi, ampak to, da so ustvarili svoj lastni svet vrednot. Ki ga bralec pogoltne kot črni humor.