Kako naj svetim, če ni luči v meni: slovensko križarsko gibanje

Dokaj "raztresen" izdelek.

Namreč: še tako izurjen, izveden bralec se bo le stežka, ali bolje, mukoma dokopal do srčike obravnavanega problema (beri: ideološko sociološkega, v manjši meri tudi literarnozgodovinskega orisa razvoja slovenskega križarskega gibanja, ki je bilo od začetka dvajsetih do sredine štiridesetih let 20. stoletja najradikalnejši izraz katoliškega mladinskega gibanja pri nas), saj se bo prej pač moral prekopati skozi plaz avtorjevih zelo "osebno-notnih" (pre)polemik, mnenj, zaključkov, karakterizacij. No, glede slednjega samo primer Iz dodatka namesto uvoda, v katerem nam Dvoak denimo pripoveduje o nekem znancu iz neke dežele 'realnega socializma': "Popoln materialist ... naphan s frazami 'znanstvenega svetovnega nazora', da je kar debel in okoren od te polnosti praznega - premikajoča se pridelovalnica dreka. Pač 'usmerjeno izobražen' pripadnik 'avantgarde delavskega razreda' ..." Skratka, takšni in podobni (zaradi piščeve odisejade resda upravičeni) zapisi postavljajo grunt dela šele v drugi plan: in prav zato je najprimernejši "vstop" v pričujočo knjigo - skozi zadnja vrata, saj se tako (v Prilogi) najprej zvrstijo nekomentirni! odlomki iz najpomembnejših že objavljenih tekstov avtorjev, ki so se ukvarjali s tozadevno problematiko (Janez Juhant, Jožko Pirc, Janez Gradišnik, Janko Prunk, Slavko Kremenšek), sledi jim troje mnenj križarjev (Anton Trstenjak, France Vodnik, Etbin Bojc) in, končno ...

... vpogled v delček katoliškega gibanja na Slovenskem med obema vojnama.