Učbenik življenja

Ponatis uspešnice izpred druge vojne, ki jo je slovenski avtor prvič izdal l. 1935 v nemškem izvirniku, potem pa so jo ponatiskovali še v holandščini in slovenščini.

Potem ko so nas devetdeseta zasula s psihološkimi priročniki o osebnem zorenju, spreminjanju samega sebe, optimističnih naravnanostih in tako v neskončnost, se je zdaj izkazalo, da imamo o istih temah že stari slovenski učbenik. Kojc je v njem gradil življenjsko strategijo spopada z obupom, nesrečo, boleznijo, revščino, stisko in neuspehom.

Pa vendar, zakaj bi danes brskali po prašnih nasvetih, ko imamo na voljo police del, napisanih v sodobnih in privlačnih govoricah?

Čeravno je njegov stil arhaično počasen, je njegov princip preprosteje dojemljiv. Temelji na enostavni tehniki sprostitve, pri kateri se za hip umaknemo iz zunanjega sveta, nekakšni avtohipnozi, in na načelu spokojnega ravnodušja. Bolj ko bomo živeli v strahu pred bacili, virusi, visokimi pritiski in drugimi boleznimi, prej bo to zlo prišlo nad nas. - Kje je sol v tej kavzalnosti?

Avtor jo razloži po dveh poteh. Prvič, po zakonu interakcije: če nas nekdo ignorira, mi pa želimo njegove pozornosti in skačemo okoli njega, bo rezultat katastrofalen; če pa postanemo brezbrižni, bo zdaj njega iztirilo in bo on iskal poti do nas, a tudi, če njega ne spremeni, to ni več problem, saj več ne hlepimo po njegovi naklonjenosti. Drugič, prek hvalnice samorealizacije: delo krepi, delo odganja slabe misli, delo osrečuje, zadovoljuje in razveseljuje človeka.

Kaj pa če izgubimo delo ali celo svobodo? Kojčev učbenik ni bil po naključju popularen v časih nacizma in komunizma. Na dlani prinese odgovor: veselimo se življenja, kakršno je tu pred nami, ne da boleče sanjarimo o izgubljeni preteklosti ali svetlejši prihodnosti. Skratka, kar koli že počneš, potegni iz tega največje zadovoljstvo. Kaj pa taborišča smrti? - Tudi tu nauk ne umolkne. Trpljenje je namreč nagrada, zakaj le trpljenje nas napravi razmišljujoče.

Učbenik z najširšim diapazonom uporabnosti.