Hiša iz žada

Jeremijada zavržene, še vedno noro zaljubljene "boksarske vreče".

Ona, pisateljica, potomka uspešne družine iz visokih modnih krogov, rojena tam v začetku druge svetovne vojne, in On, mišičast in zgovoren fičfirič, skoraj polovico mlajši od nje sta se se- dotlej neznanca, četudi sta imela isto prijateljico, psihoanalitičarko (Ona je bila njena dolgoletna pacientka, On perspektiven študent) - seznanila s (s)pogledom pred odprtim grobom še enega njenega, njima seveda neznanega prijatelja; potem, na popogrebni slovesnosti oziroma zabavi sta, namerno utesnjena za takorekoč svatbeno obloženo mizo, uživala v vonju medsebojne privlačnosti, še isti večer pa sta se tudi že ljubila in zjutraj se je Ona, zrela ženska, prvič v svojem življenju počutila kot dozorel sad; - in kakršnegakoli umika, poti nazaj zanjo preprosto ni bilo več, zapisala mu je svojo dušo in telo.

Po slabem tednu poznanstva sta zaživela skupaj v njegovem skromnem stanovanjcu ... Pravila igre je določal On: po kraljevsko je morala streči njemu in psu in za vsako malenkost, že za napačen gib ali besedo so padale klofute, a Ona je bila - srečna. In ko mu je tako "preparirana" samoumevno prepisala še svoje celotno, nemajhno premoženje, potem jo je, jalovo psico, spodil na cesto ter dvakrat zaklenil vrata za njo ...

Provokativen roman, ki prej kot izpoved Nesrečnice izzveni kot njeno trmasto prepričevanje bralstva, kako se bo On navsezadnje le vrnil: z visoko dvignjeno glavo, saj se nima česa sramovati ...