Nikomahova etika

Ponatis Gantarjevega prevoda iz l. 1964.

Najbrž ni filozofskega termina, ki bi ga tako zlahka uporabljali kot danes etiko. Novinarska etika, zdravniška etika, poklicna etika, sodniška etika, poslovna etika, odvetniška etika ..., še največ pa v sintagmi: to ni etično. Beseda etika je tako ponarodela, da govorci sploh nimajo zadržkov, da bi je ne uporabili, četudi niso poprej prebrali temeljnega dela velikega grškega filozofa.

Aristotel v tem delu razčlenjuje značajske triade, kot so denimo lizun, prijaznež in čemerika, ali pa skopuh, radodarnež in razsipnež. Čar njegove na pogled simplificirane metode je v nadaljnjem razčlenjevanju. Ker je po njem najboljša srednja mera, mora dokazati, zakaj je na vrhu preudarni radodarnež, ne pa razsipnež, ki je tako dobrotljiv, da kar razsipa svoje premoženje. "Večina razsipnežev jemlje, od koder se ne sme, in so v tem enaki skopuhom. Lakomni postanejo zato, ker hočejo razsipati, tega pa ni mogoče nemoteno počenjati, kajti lastna sredstva kmalu usahnejo; zato so primorani prigrabiti si jih od drugod. Želijo si samo eno - da bi razdajali;kako in odkod - to jim je vseeno. Zato njihovi darovi niso radodarni: niso dani iz plemenitih nagibov. Večkrat obsipljejo z bogastvom take, ki bi zaslužili, da žive v revščini; dostojnim ljudem ne dajo niti pare, pač pa bogato obdarujejo priliznjence in druge tipe, ki skrbe za njihovo naslado. Zato so zvečine tudi razuzdanci."

Aristotela žene želja po podrobni klasifikaciji, tako da celo na videz končne pojme, kot bi bil denimo prijatelj, razčlenjuje v elementarne tipe prijateljskih odnosov. Vzajemne pare, kot sta dobrotnik in obdarovanec, pa razbije v antagonizme. "Kogar je dobrotnik obdaroval, ta je nekako njegova stvaritev, zato dobrotnik ljubi obdarovanca bolj kot ta svojega dobrotnika."

Knjiga konceptov, s katerimi bi lahko analizirali tudi mehanizme političnih gospostev.