Dialektika razsvetljenstva: filozofski fragmenti

Knjiga, ki je izšla v ZDA že sredi štiridesetih, je na Nemškem našla široko intelektualno bralstvo v šestdesetih, na Slovenskem pa v sedemdesetih.

Torej anahroni fosil, ki sodi samo še na knjižne police kot hommage zgodovini kritične misli. Pa vendar, če pri nas ni več opaznih mislecev frankfurtske šole, ali to hkrati pomeni, da so tudi njeni koncepti za sedanjost neuporabni?

Vzemimo kritiko kulturne industrije, sveta direktorjev in velekapitala, kjer avtorja potegneta paralelo med telefonom in radiom. Medtem ko je pri telefonu uporabnik še aktiven dejavnik, je pri radiu - še bolj pri televiziji - zgolj poslušalec; nihče ni izumil aparata za repliciranje. Ta pasivnost množic, ki v demokraciji vdano sprejema svet filmske industrije, reklam in potrošnje, je skupna z vladavino fašizma, v kateri je bila humus za nastanek Hitlerjeve karizme; to je namreč ustvaril prav radio, ko je v vsako stanovanje prinašal firerjeve demonične govore.

Kaj prinaša kulturna industrija? - Publiko kratkočasi. Levičarski pogled Adorna in Horkheimerja tu poskoči. "Kratkočasje pomeni vedno: da ni treba misliti na nič, pozabiti trpljenje, tudi kadar je pokazano. Njegov temelj je nemogoč. Dejansko je to beg, a ne pred nelepo realnostjo, temveč pred poslednjo mislijo na odpor, ki jo je ta še pustila. Osvoboditev, ki jo obljublja zabava, je osvoboditev od misli kot negacije."

Kaj bi bil lahko tu odpor? Vzemimo zdajšnjost in statiranje množic, ki opazujejo spopad med KAD-om in SOD-om za ceno z Novartisom ter se kvečjemu veselijo, da sta domača sklada dosegla povišanje odkupne cene za delnice Leka. Kako bi ravnale adorno-horkheimerske množice kritičnih angažirancev? Ker v njih živi želja, da bi postali ekonomski subjekti, podjetniki, lastniki, bi v to igro vskočili kot akterji in sami po svojih sposobnostih nakupovali delnice. Če se splača Novartisu biti lastnik Leka, zakaj se ne bi njim?