Nič mi ni

"Ta oddelek," je rekel prijazni mirni mož, ki je stal ob njeni postelji, "je mladinski psihiatrični oddelek. Si že kdaj slišala zanj?"

Zgodba: glavna junakinja Kitty, še včeraj prisrčen, vodljiv otroček, si kar naenkrat zaželi biti samostojna, zato si (za svojo komaj zazelenelo zrelost) nalaga prevelik nahrbtnik "življenjsko pomembnih" odgovornosti, po drugi strani pa seveda močno pogreša čas, ko se kot pegasto dekletce s kitkami (po materinih besedah, izrezana Pika Nogavička) še ni morila s takšnimi razmišljanji, vprašanji.

Skratka, občutljivo, odraščajočo Kitty vse bolj in bolj prevzema strah, negotovost, nebogljenost ... No, in na tem njenem "zrelostnem izpitu" najprej krepko pogrnejo starši, saj ji ne dajo ji čutiti, da jo razumejo, hkrati pa jo ne sploh znajo ustaviti, kadar njene odločitve in dejanja presegajo meje tega, kar nedoletna punca pač še ne zmore sama obvladovati; dalje, v tem zanjo nadvse kriznem času dekle tudi povsem izgubi stik s sošolci, zdi se ji da je med njimi nezaželena, odrinjena, zato se pred njimi umakne v svoj svet; - in navsezadnje, Kitty, prej odličnjakinja, na celi črti odpove tudi v šoli.

In še nadalje: edino oporo oziroma uteho najde v sošolcu, prijatelju Svenu, ampak kaj ji vse to pomaga, saj je njena zgodba prezapletena, da bi jo lahko naša "zelenca" skupaj rešila. In potem se zgodi: Kitty si s škarjicami za nohte "nehote" poreže žile ...

Kalvarija petnajstletnice, ki jo dobesedno "zvrtinči" vrtinec vprašanj, ki jih prinaša obdobje odraščanja.