Od Anice do Anice Antonove

Bridka avtobiografija žene poklicnega komunističnega revolucionarja.

Anica Lokar (1897-1976) je zapustila izjemno zgodbo o kalvarijah družine partijskega funkcionarja v časih pred in med drugo svetovno vojno. Zaljubila se je namreč v moškega srednjih red: imel je brado in žive rjave oči, mirnost in odločnost, bil je svetovljan - inž. Dragotin Gustinčič. A bil je veliko več kot to: ustanovitelj komunistične partije Jugoslavije, funkcionar kominterne, španski borec, avtor Kardelj-Speransovega Slovenskega nacionalnega vprašanja, predvsem pa komunist posebnega kova, ki je preživljal leta in desetletja v ilegali, na begu, po zaporih, v bojih in nato odšel v partijsko centralo v Moskvo. Za njim pa žena in njuna majhna fantička. Poprej stigmatizirana družina, a z lepo podporo buržujskih sorodnikov, je tako emigrirala v deželo proletarcev.

Spomini Lokarjeve so pisani faktično, berejo pa se pretresljivo. Še posebej moskovska leta v kominternovski skupnosti, v hudem pomanjkanju hrane, v strahu v letih stalinističnih procesov, ko so sosedje izginevali čez noč, z obiski tedaj navadnih tovarišev Tita, Voranca, Kidriča, Đilasa, z opisovanji nemškega bombardiranja Moskve, nagle evakuacije proti Sibiriji v natrpanih vlakih, ko potniki niso mogli niti vstati s svojih sedežev, kaj šele, da bi prišli do stranišča.

Toda navzlic odkritem opisu komunizma in posledičnega zloma družine, ki funkcionira samo kot skupek individualistov na istem naslovu, pa knjiga ni napisana antikomunistično, ampak z odločno poanto: to je bilo moje življenje, ki sem ga sama izbrala.