Spomini

Neverjetna zgodba v ingenioznem slogu.

Intrigantnih spominov slavnega ruskega skladatelja, ki so v ZDA izšli l. 1979, doslej še niso prevedli v ruščino. Še vedno so preveč bogokletni. A tudi slovenska politična klima je bila hladna kot ruska, ko so v začetku osemdesetih - več kot 30 let po zgodovinskem ne Stalinu - iz programa DZS na sovjetsko željo iz programa umaknili že narejeni prevod Branka Gradišnika.

Šostakovič je glasbeni genij, ki pa je razvil poseben model, kako živeti stalinizem in pri tem ostati persona. Ni izbral poti Solženicina in tovarišev, ki so se rešili z begom na zahod. On je preživel, ne da bi zbežal. Ko so ga določili za člana uradne delegacije, ki naj bi obiskala ZDA, je ponudbo zavrnil. Po telefonu ga je namodeloval sam Stalin, ki je imel sicer navado, da je rad telefoniral ponoči. Bil je zdaj na vrhu, zdaj na dnu. Eno jutro je na vlaku odprl Pravdo in ga je skoro kap - v uvodniku so ga napadli kot sovražnika ljudstva!

Ljudi in čas je opisoval s posebnim humorjem. Leta 1919 je bilo takšno pomanjkanju kurjave, da so si ljudje za darilo prinašali poleno. Izdelal je sistem faktografskoobešenjaškega humorja: "Čajkovski je Korsakovu preprečeval, da bi komponiral, oviral ga je kratko malo s tem, da je bil na svetu. To se mogoče sliši bogokletno, vendar je dejstvo. Rimski-Korsakov je, ker je ob njem skladal Čajkovski, otrpnil in ni mogel napisati niti note. In potem je prišla, kakor pravi staro reklo, sreča v nesreči - Čajkovski je umrl in Korsakov je prišel iz krize. Poprej kar deset let ni mogel napisati opere, potem pa jih je v 15 letih napisal 11."

Če je Črna knjiga komunizma Courtoisa, ki našteje blizu 100 milijonov žrtev komunizma, le računovodski saldo ideje komunizma, je Šostakovič ta, ki ga je sposoben misliti. Navede, kako je dal Stalin zbrati stotinjo slepih ljudskih pevcev in jih hladno postreliti. "Zakaj? - Prepevali so pesmi dvomljive vsebine. Cenzorji teh pesem niso odobrili. Slepcu ne moreš izročiti popravljenega in odobrenega besedila. . Slepcu moraš vse povedati. To pa traja predolgo. Lažje jih je bilo postreliti." Ni maral režima; še ko je pod ukazom pisal predlog za novo rusko himno, je to počel kot jurodivij, srednjeveški burkač.

Hkrati je trpel, a užival: ko je bival, ko je komponiral, ko je opazoval človeške drže drugih kulturnikov, ko je rasel ob zapitih profesorjih, ki pa so bili polni duha, ko je izdeloval psihološke portrete partijskih sekretarjev, ko je v sebi ironiziral svet, ki ga je obdajal. Obiskala ga je ameriška obiskovalka, govorita in govorita, ko je gospa nenadoma vsa iz sebe - v sobo je priletela muha. "Nisem bil pri takšnem zdravju, da bi preganjal muho, zato sva se poslovila."

Genialno delo.