Prvi človek

Ne povsem končani roman, ki so ga našli v avtorjevi torbi po tragični avtomobilski nesreči. 35 let kasneje (1995) sta se sin in hči odločila, da ga vseeno objavita v grobem rokopisu, s črkovnimi napakami, manjkajočimi vejicami, a obenem tako iskrenega, kot ga oče zagotovo ne bi nikoli objavil.

Komu se je rodil veliki eksistencialist, mojster pisanja in Nobelovec, katerega intelekt je častil intelektualni svet zahoda? - Očetu, ki je padel v svetovni vojni, in ga ni nikoli poznal, babici, ki je bila nepismeni hišni diktator, materi, ki je znala s svinčnikom napisati le kraco, ki je veljala kot njen podpis in s katero je vsak mesec lahko dvignila mizerno pokojnino po možu.

Kje je odraščal bodoči ponos francoske literature? - V zakotnem alžirskem mestecu, ki sta se mu na daleč ognila še Bog in Alah, v bednem domu, za katerega je bil najtežji udarec, da je sin pri devetih namesto za vajenca odšel v gimnazijo.

Od kod je v teh puščavah sploh lahko vzniknil njegov genij? Nekoč je vprašal mamo: "Kaj je domovina?" Dobila je tisti prestrašeni izraz kot vsakokrat, kadar ni razumela. "Ne vem," je rekla.

Torej? "Potem se je začel pouk. Pri g. Germainu je bil pouk zmeraj zanimiv, kratko malo zato, ker je strastno ljubil svoj poklic. Zmeraj je uganil pravi trenutek, da je iz svoje omare z zakladi potegnil zbirko mineralov, herbarij, preparirane metulje in žuželke, zemljevide... otroci, ki niso poznali drugega kot prah, kratke, mogočne nalive, obrežni pesek in v soncu plamteče morje, so pri njem brali mitične pripovedi o otrocih z volnenimi kapami in šali, ki po zasneženih poteh vlačijo butare suhljadi, opise svetov, ki jih niso nikoli videli. In učitelj jim je brez zadržkov odpiral tudi svoje zasebno življenje, ga delil z njimi, jim razlagal svoja gledišča, pripovedoval o vojni in sreči premirja. Te užitke je Jacquesu dajala samo šola."

Odgovora sta dva. Ljubljeni učitelj, ki je dečka lastnoročno vpisal na gimnazijo. In sam fantič, ki je na ulicah siromaštva, ustvarjal svojo domišljijo: si izmislil tenis za reveže, kot otroški denar uvedel koščice marelic, s prijateljem tuhtal, kako bi zastrupila celo mesto; imel izkušnjo dvojnega življenja: nikomur v liceju ni mogel povedati, kako živijo doma, nikomur od domačih razložiti, kaj počnejo v šoli; in ob priložnostnih službah čez poletje odkril, da beda ni revščina, bedno je delo v pisarni, zakaj pod milim nebom ima čas za bogastvo domišljije. Camus je postal Camus, ker je bedo jemal s subtilno ljubeznijo in se zato miselno bogatil z revščino.