Jeffrey Eugenides: Deviški samomori

Je pričujoči precej črnohumurni roman, ki obravnava tako perečo tematiko, samomor/e, sploh primerno mladinsko čtivo za "uradne" (beri: zbirka Najst) naslovnike, najstnike torej?

V takšni celo(st)ni oziroma zaključeni podobi kot je pred nami, prav zagotovo NE. Zakaj? Manjkata mu namreč prepotrebni spremni besedi strokovnjakov: prvič, psihologa (psihiatra ipd.), in drugič, literarnega poznavalca, ki bi vsak zase, iz svojega delokroga podala kar se da umljivo razlago obravnavane problematike - navsezadnje gre vendarle za roman iz mladinske! knjižne zbirke - in tako samo golo zgodbo na kritičen, razlagalni način tudi "približala" mlademu bralstvu, ki zaradi svoje življenjske neizkušenosti seveda težko loči med grobo realnostjo in literarno fikcijo.

Zgodba: skozi roman spremljamo postopen, a nezadržen propad Lisbonovih, v vseh ozirih nesrečne (če že ne kar od boga in hudiča skupaj preklete) ameriške družine srednjega razreda, iz katere je vseh pet otrok, hčera starih od 13 do 17 let storilo samomor. Prva je šla najmlajša, Cecilija, ki je po "neuspelem" rezanju žil v kopalni kadi (zdravniku, ki ji je rešil življenje, je rekla: "Doktor, očitno niste bili nikoli trinajstletna punca ...") takoj po odpustu iz bolnišnice skočila skozi okno in se nabodla na železno konico hišne ograje; - in na obletnico njenega prvega poskusa samomora se odločijo umreti še preostale sestre ...

Roman, ki nujno zahteva osebnostno zrelega bralca.