Iztok Geister: Pospala poželenja

Z avtorjevimi besedami: povest o sočasju reči in naših predstav o teh rečeh.

Poet, ornitolog in bard prirode je s svojim senzibilnim občutkom za bivanje ptičev in naravnih okolij ustvaril povest o človeškem paru iz narave. Literarura odnos med dvema običajno prikazuje skozi besede, dialoge, zaplete, srečevanja in konfrontacije, skozi soočenja z zunanjim tretjim, skozi skupne načrte, poti in projekte. Tod se ne dogodi nič, celo takrat, ko kdo odide, je to komajda opazno. O čem torej piše knjiga?

On in ona zaživita tako kot običajni junaki Geistrovih del, le da tokrat to ni mlaka, apnenčasto ostenje ali macesnovje, niti ne mala bobnarica, svetlooka penica ne veliki škurh, in še manj pirovanje netopirjev, posmrtna zibel drevesa ali račja molitev. Pisatelj ravna kot Bog, ki je na svoj svet postavil Adama in Evo, le da je on tokrat vzel človeka iz mestnih okolij in ga prestavil v osamljeno podeželsko hišo. Vasiljko in Mansveta ter malo Brino. Njegova poanta ni spisati hvalnico bukolični idili, v kateri bi meščan bival svoje meščansko življenje v zdravem okolju prostrane narave.

Ravna namreč kot realist, saj odnos med dvema pretopi v njuna dojemanja hribov, poti, skalovij, užitek nabiralništva, ko družinica junija nabira borovnice za marmelado, julija lesniko za kis in brusnice za venerični čaj, avgusta drnulje za marmelado in mandeljne za silvestrsko večerjo, septembra skorš za žganje in oktobra črni trn za sladoledni preliv et simile. Čeprav pisatelj človeško bivanje priliči zakonom prirode in ga celo upočasni v brezskrbni tempo naravne rasti, mu projekt propade. Ni idile, ki bi iz Bedanca in Pehte naredila prikupen par, kateri bi družno stikal za zdravilnimi zeli in nastavljal pasti za divjad. Narava ni čarobna vez, ki bi uspela več kot za sedem let združiti Vasiljko in Mansveta. Zoper njo se vseskozi daje želja po kulturi, bodisi v obliki kiparjenja, pustolovstva ali pa na koncu v klicu krščanske mistike, ki junakinjo odpelje nazaj iz blagodejne narave v iskriva mravljišča intenzivnih medčloveških odnosov.

A bolj kot vsebinske poante dominirajo v knjigi slogovne: ritem in avtorjevo iskanje posebnega jezika za odo tistim ne-človeškim prebivalcem planeta zemlje.