John Cornwell: Hitlerjev papež

Biografija Eugenia Pacellija (1876-1958), ki se je vpisal v zgodovino kot papež Pij XII.

Izjemno pristransko delo, ki Pacellija obtožuje malone kolaboracije s Hitlerjem. Kadar je s svojo izjavo protestiral zoper nacizem, bo biograf zapisal, da je to storil prepozno. Ko je kakšen izmed škofov ali duhovnikov nasprotoval ukrepom nemške politike, bo deležen komentarja, kaj vse bi še dosegli duhovniki, ko bi jih Pacelli bolj podpiral. Reč je kdaj celo tako protislovna, da Cornwell očita papežu mlačnost celo v primerih, ko ga nacionalsocialistični časopisi in politiki napadejo zaradi njegovih enciklik.

Delo skratka preveva apriorni očitek, da je Pacelli paktiral s Hitlerjevim režimom.

Toda, navzlic tej potezi je knjiga izjemna v svoji faktičnih prikazih tako politike Vatikana kot oblik njegove rezistence zoper nacifašizem. Najprej je bila dvojna trgovina: papež prizna Hitlerjev režim, če ta sprejme konkordat, medtem ko nacisti podpišejo pakt s svetim sedežem, če Vatikan sprejme razpustitev katoliško usmerjenih političnih strank. Vendar pa je bil potem v času svetovne vojne L'Osservatore Romano tudi edini kritični časnik, ki je izhajal na tleh okupirane Evrope. Zaradi ostrih člankov je fašistična oblast prepovedovala posamezne številke, fašistična milica pa pretepala časopisne kolporterje.

Odnos med Vatikanom in Berlinom je bil zunaj vseh predvidljivih oblik. Ko je wermacht napadel Rusijo, je papež računal, da bo z njim poslal številne misijonarje, ki bodo po Ukrajini širili katoliško vero in obnavljali cerkve, katere je bil dal Stalin spremeniti v hleve in muzeje. Ker nemška stran tega niti slišati ni hotela, so se duhovniki javili kot prostovoljci in vojaški kurati, ko pa so prišli na sovjetska ozemlja, so zapustili enote in začeli pridigati po deželi. Drugega za drugim so postrelili kot dezerterje.

Knjiga posredno odpira vprašanje: ali ni bila katoliška cerkev ena redkih institucij znotraj Reicha, ki se je vsaj v določenih okvirih jasno upirala nacistični politiki? Znamenita papeževa enciklika Mit brennender Sorge (1937), je po mnenju Cornwella preblaga, toda Heydrich je dal vse primerke tega dokumenta zapleniti, podjetja, ki so sodelovala pri tisku, so zaprli, samega Hitlerja pa je tako razjezila, da jo je napadel v prvomajskem govoru.

Vsebine so frapantne: l. 1940 je papež sodeloval v zaroti, ki naj bi

Hitlerja spravila z oblasti in ustavila vojno. Ali pa še bolj skoraj neznani dogodek iz l. 1943, ko so nacisti v Berlinu zaprli še zadnjih 10.000 Judov, ki so bili poročeni z arijkami. Stotine njihovih žena se je teden, dan in noč zbiralo v protestih pred gestapovskimi zapori, SS jih je razganjala z opozorilnimi streli, naposled pa je gestapo popustil in v srcu Nemčije izpustil 2.000 Judov!

Prodorno, analitično in na argumentih grajeno čtivo z vprašljivo tezo, da za zmago nad III. Reichom ni bil potreben popolni vojaški poraz. Predpostavlja namreč, da bi imele papeževe besede takšno tektonsko pomoč, da bi v enoznačnem in direktnem napadu početij nacizma povzročile družbeni upor in z njim zlom nacizma.