Walter Benjamin: Enosmerna ulica

Fragmentarni eseji družbenega kritika frankfurtske šole, ki je bival, mislil in pisal med leti 1892 in 1940.

Benjaminovi teksti so stari in moderni obenem. Stari, ker govore o minulih obdobjih dvajsetih in tridesetih let evropskih mest. Moderni, ker to počno v sodobni formi kratkih obratov. Ko torej opisuje strelišča po lunaparkih, slika vzdušje pouličnih gledališč. Vzemimo tarčo "Execution capitale", pred katero stoji giljotina, sodnik v črnem in duhovnik s križem. Če je strel dober, se odprejo vrata, pokaže se lesena deska, na kateri stoji zločinec med dvema krvnikoma. Samodejno se uleže pod giljotino in odseka mu glavo. Knjiga seveda ni zbir intelektualnih domislic, ki nastopajo kot reklamne kapsule. O svetu namreč piše predvsem mnenja.

Ko predstavlja duh nemške hiperinflacije, ga najde v izginotju svobode pogovarjanja. Dva se srečata in bi lahko klepetala o bog vedi čem, toda njun pogovor se vsakič ustavi pri vprašanju denarja in pomanjkanja.

Sicer angažirani marksist uživa v anarhični lepoti življenja, v kateri banalnosti dviguje na raven vzvišenega. Knjige in kurbe lahko vzameš v posteljo. Knjige in kurbe prekrižajo čas. Noč obvladujejo kot dan in dan obvladujejo kot noč. Knjige in kurbe - obe imajo moške, ki živijo na njihov račun ...

Njegova mnenja pa niso priložnostni prebliski misli, marveč vrednostna prepričanja, po katerih spada samoironija med človeške dobrine, indiferentnost do bogastva in revščine pa med plemenitosti duha.

Skratka knjiga, ob kateri bralec ne dobi tistega zoprnega občutka, da je nekaj podobnega že nekje bral.