Arto Paasilinna: Tuleči mlinar

Finci osvajajo: tako kot je Kaurismaeki postal sinonim za odličen film, je Paasilinna vstopnica za bralni užitek.

Finski pisatelj ni novum na Slovenskem, zakaj pred leti sta izšla že njegova romana Zajčje leto in Gozd obešenih lisic. Tudi v tokratni knjigi je njegov junak outlaw, posebnež, ki se trudi in prizadeva, da bi lahko bival v istem koraku z okolico, potem pa zlomu komunikacije pobegne v ilegalo. Na Finskem je ta odrešilna dežela v neizmernih gozdovih. Motiv, znan iz časov boljševizma, ko so kmetje odpeljali par krav in zaživeli kot svobodni robinzoni v prostranih ruskih stepah daleč izpred oči Stalinove tajne policije.

Avtor svojega junaka mlinarja ne izolira med zajci in medvedi, dasiravno je Huttunenov socialni greh, da je ponoči po mestu zavijal kot volk ali skovikal kot ptič. Postavlja ga raje v konfrontacije z vaškim trgovcem, inšpektorjem ter zdravnikom, ki ga izloči iz družbe ne zaradi storjenih zločinov, ampak preprosto tako, da ga da nepovratno zapreti v norišnico. Po 65. straneh se zdi s to one-way ticket zgodba končana. Toda od tod jo Paasilinna požene z duhovitostjo in ljubkostjo v vzporedna življenja, za katera niti pomislili nismo, da bi lahko obstajala, in ki pervertirajo vladavino paragrafov. Ko je njegov tovariš med norci dokazal, da ni nor, ampak je celo desetletje samo blefiral, da bi mu zastarala civilna sodna kazen, ga udari režim z računom za zaporniške usluge, po katerih se izkaže, da je bo za zaporniško menažko plačeval, kot da bi medtem bival v luksuznem hotelu.

Mlinar Hattanen, ki bi vegetiral v norišnici kot abotnež, živi kot vagabundski norec na begu s ščepcem genialnega humorja. Ko policaju izmakne v drvarnici sekiro, začuti, da se mora oddolžiti, in mu nacepi za meter drv. Sredi gozda napravi pakt s poštarjem, da si lahko na drevo postavi poštni nabiralnik. Ker ne ve, kam bi s prostim časom, se pod prijateljevim imenom vpiše v dopisno šolo.

Če Kafka opisuje človekovo nemoč v palači birokracije, Paasilinna išče luknje v paragrafih, ki potem na koži izobčencev producirajo humorne učinke.

Roman je trpek in hudomušen. Predvsem pa napisan z lahkoto, zaradi katere bralca na zadnjih straneh zajame otožnost ob spoznanju, da bo teksta vsak hip konec. Medtem ko imajo sodobni literati često težave, kako tisto malo zgodbice raztegniti v knjigo, pri mojstru finskega romana dobesedno čutite, kako zaživi v liku svojih literarnih likih, ki jih potegne iz trezorja še ne videnega.

Himna izobčencev brez zločina; ti si igrivost življenja umislijo zunaj okvirov družbenega reda.