Eliseo Alberto: Caracol Beach

"Smrt, se pravi umreti, je najhitrejši način za ozdravitev norosti ..."

Glavni junak oziroma motor te tragične, surove zgodbe o ljubezni in nežnosti je nori vojak, veteran iz angolske vojne, Kubanec Beto Milanes, nesrečnik za katerega še njegova lastna mati, sicer prostitutka, trdi, da je "bolj nor kot strojček za kavo". Samo dogajanje v romanu, le ta šteje dobrih 300 strani, se sklene v borih enajstih urah, od sedmih popoldne prve sobote junija leta 1994 do šestih zjutraj naslednje nedelje. Vojak, ki mu po "kletki" v glavi že dobrih osemnajst let bega bengalski tiger, se to noč odloči umreti, natančneje, pustil se bo ubiti iz zasede. Omenjenemu sklepu sledi akcija, filmski razvoj dogodkov: na bencinski črpalki vojak naleti na trojico maturantov, dveh fantov in enega dekleta, ki so tja prišli kupit pivo, da bi nadaljevali proslavljanje zaključka šolanja in jih vzame za talce.

Z grožnjami, da bo ubil dekle, prisili fanta, da najprej razbijeta parkiran avtomobil, potem pred očmi lastnika, starčka, ubijeta njegovega psička, nato oropata prodajalno s pijačami, potem napadeta tovornjak, ki razvaža mleko ... "Dovolj" torej, da prizadeti pokličejo na policijo in prijavijo dogodke. In zdaj se začne lov: vojak se z zajetimi talci vrne v svoje domovanje, razkosevalnico avtomobilov, kjer punci uspe, da se ji vojak zaupa (zato navsezadnje tudi edina preživi), medtem ko fanta nimata te sreče in umreta skupaj z njim.

Roman, napisan v slogu filmskega scenarija.