Vinko Ošlak: Tri usode s Koroškega: Jože Tisnikar, Rade Nikolić, Pavla Pudgar

Biografski eseji.

Ošlakove portretirance, le ti so "imeli naslov svojega stalnega prebivališča" na robu slovenskega ozemlja in zato tudi slovenske kulturne pozornosti (slednjo trditev, samo primer, še kako potrjuje "banalno" dejstvo, da Tisnikar (1928-1998), ta resnični umetnik, za časa svojega tuzemskega življenja ni dobil največje slovenske umetnostne, t.j. Prešernove nagrade) druži ne le lokacija kraja bivanja ter njihova predanost umetnosti in njeno dojemanje, temveč tudi bližina po usodi, ki nobenemu od njih ni prizanašala, ki se je vsem razodela v svoji tragični podobi: in to v "prestižni" meri, iz dneva v dan njihovega življenja, sploh pa v /pred/trenutkih trkanja božje dekle, smrti.

Pavla Pudgarjeva (1921-1991) , ta nesojena pisateljica, ki je med prvimi prepoznala dimenzijo Tisnikarjevega slikarstva, je bila kot gostilniška postrežnica v Jasenovcu vsakodnevno soočena s pogledom v (na krožnikih prinešene) iztaknjene oči taboriščnikov, ki so jih, zroč jo v oči, na točilno mizo, kot trofeje, polagali njihovi krvniki; slikar Tisnikar se je z grimasami smrtnega boja poklicno srečeval vsak dan, v prosekturi; - kipar Nikolič (1937- 1988) pa je smrt, z roko, ki je namesto da bi klesala v kamen, klestila po ljudeh, dobesedno klical nase. In tako so nekega dne - zapustili so "samo" svojo uradno dokumentirano ustvarjalno dediščino - preprosto odšli. A avtor, ki je z njimi dolga leta drugoval, rasel in odraščal, jih je v pričujočemu pričevanjskemu snidenju živo priklical nazaj.