Birte Mueller: Pukec pa puka

Klasični čar pravljic so pripovedi o daljnih krajih, še starejših časih, o nenavadnih junakih in neverjetnih podvigih. Spokojno zadovoljstvo pa prinašajo končni preobrati, v katerih so hudobni kaznovani, dobri pa nagrajeni. Včasih pa prijetno razvedri prav nasprotno - pripoved o najbolj preprostih vsakdanjostih.

Torej, nagajivi žabec, ki spravlja v zadrego starše, v jezo zdravnika in v bes učitelja. "Puk med oblačenjem, Puk med umivanjem. Puk med čiščenjem jezika. Pkpkpkpkpuuuuk! Tudi v šoli nišlo brez pukanja. 'Koliko je tri krat tri?' je vprašal učitelj. 'Puk!' se je oglasila ena ritka. Po razredu je veselo zaregljalo, žabec pukec pa je od sramu kar prebledel. Prebledel je tudi učitelj, ampak od besa: 'Presneti prdun pobalinski!"

Skratka, tema malega greha, ki je hkrati zabava in prekršek. In grešnik je med svojimi vrstniki seveda mali junak, upornik, za katerega navijajo, saj se ob pogledu na njegove uspehe iz dna srca zabavajo; kaj ne bi, ko pa mu uspeva brez besed iztiriti svet odraslih.

Kaj sedaj? Kako prdljivca socializirati?

Avtorica ne poseže po moralki, ne po kaznih, še manj grožnjah, ne išče čudežnih napojev in kajpak tudi ne podučuje, kje se neopazno odkrižati prdca. Namesto tega izpelje inventivno štorijo o posledicah prepovedi pukanja, ki s paradoksalnim obratom razveseli malčka in njegovega bralca. Ker je besedilo napisano v velikih črkah in obdano s še večjimi slikicami je pripravno tudi kot samostojno čtivo za cicibane.

Knjižica torej, ki je iz tabuja napravi duhovito zgodbico.