An Indian Summer

Delo, ki še po treh desetletjih velja za enega najboljših vpogledov v Indijo.

James Cameron je živel kot časopisni dopisnik in pisec za Picture Post, News Chronicle, Daily Express in The Guardian. Kjer je bil dogodek, tam je bil on. Naj si bo Berlin, Sueški prekop, korejska ali vietnamska vojna, jedrski poskus na bikinskem atolu ali razglasitev indijske neodvisnosti. Bil je klasik, ne kot zvezde CNN-a, ki letijo od konfliktov do konfliktov, veliko govorijo in razen ameriških "vitalnih interesov" nič ne razumejo. Cameron je bival med Indijci, da bi jih doumel. Poskušal je razumeti albanski komunizem, že v petdesetih je napisal knjigo o rdeči Kitajski. Bil je reporter, ki je gledal svet tako, da ga je mislil. In bil je profesionalec, ki je živel od svojega pisanja.

Kako torej napisati Indijsko poletje? Njegove izkušnje so se merile v dekadah, poznal je Indijo in Gandija še v času, ko je tod vladal britanski imperij, vračal se je med indijsko-pakistansko vojno, v režim Nehruja in Indira Gandi, nazadnje se je celo poročil z Indijsko in živel v indijski družini. Čeprav je poznal indijski jet-set, ga je zanimala celota, tajna hinduizma, ki lahko doseže celo to, da bo celo loščilec čevljev zadovoljeno opravljal svoj poklic, in strah pri uradniku, da bo s slabimi delili naslednje življenje zaživel kot krokodil. Potikal se je med kolonijami beračev in jih opazoval in izkušal, kakšen občutek krivde ti naprtijo, ko se ti vržejo pod noge, ugotavljal, kako niso samo kot muhe na Sinaju, ampak so dobesedno atmosfera, ki nas obdaja, od trenutka, ko zapustiš svoje stanovanje. Srkal bizarnosti, v katerih so po cestah skupaj kraljevali avtomobili, rikšarji in zablodela goveda. Popisoval je indijski tip socializma, ki vodi politiko enakosti in socialne pravičnosti v tempu, ki bo uresničitev dosegel po 40 milijonih let. Orisoval dialektiko, v kateri imajo guvernerji in ministri noro noro bajne plače, toda ponoči v velemestih zavladajo reveži, berači in drhal. Nihče, z nekaj denarja v žepu, si ni drznil prosto postopati naokoli. Srečeval je modrijane, kot je bil Nirad Chaudhuri, ki ni nikoli prestopil indijske meje, a med klepetom mimogrede stresal citate iz pomembnih del vseh evropskih jezikov. Spremljal poštni sistem v njegovi šarmantni ignoranci, kjer od telegrama nisi imel nobene koristi; tudi če si ga poslal, ga je naslovnik spravil v predal, ne da bi ga prebral. In tako med vožnjo ustavil štoparju, ki je povedal, da je poštar. Ritem pisma sledi ritmu gibanja poštarja. Ustavljal se je v vaseh, ki so niso enotne, ampak postavljene po kastah, razdrobljeno. Tam srečeval smrt zaradi lakote, ko je človek na milost in nemilost prepuščen vremenu: poplava in suša jih zdesetka na tisoče. Indijec, ki v najboljšem poje po 12 unč semenk, ki jih v Evropi vidite le na tleh ptičje hišice, bo drugačen tip delavca. Za delo, ki ga opravijo trije v eni uri, bo angleški kmet sam potreboval le petnajst minut. Absurdom daje podobe, nekoč najde esejista Woolcotta, ki se je računajoč na službo v Nemčiji naučil nemško besedo po besedo, potem pa izve, da je odklonjen. Sedaj se iz jeze odloči, da se nazaj "oduči" nemških besed in naposled zmagoslavno sporoči, da je včeraj pozabil še poslednjo nemško besedo. Et cetera.

Če sta smrt in mizerija hkrati beda in lahkotnost Indije, je Cameron svojo zgodbo zaključil v predverju smrti. Tokrat svoje, ko je v avtomobilski nesreči v Bangladešu skoraj izgubil življenje in mesece preživel v smrtni agoniji.

Žurnalizem kot prvovrstna esejistična literatura.