Steve Biddulph: Skrivnost srečnega otroštva

Humorno domišljena knjiga o tegobah vzgoje.

Med kupi knjig podobnih vsebin to delo izstopa po preprosti nazornosti. Značilnost psiholoških priročnikov je v tem, da probleme in strategije razreševanj opisujejo na dolgo v vse podrobnosti; ko jih beremo, se nam zdijo še uporabni, potem pa do naslednjega tedna že vse skupaj pozabimo. Od kod ta hudičeva moč pozabljivosti?

Odgovor velja poiskati pri učinkovitem sistemu, kot je krščanstvo. Tam vlada Biblija: kdor je minimalist, vzame tablico z desetimi zapovedmi, kdor hoče več, ima na voljo bogastvo besedil Svetega pisma. Skrivnost Biddulphove uspešnice je prav enostavni princip krščanstva. Ne uporablja mnoštva kategorij, ne pojasnjuje globinskih psihologij komuniciranja, ne našteva nesrečnih družinskih situacij.

Pri njem je izvirni greh nagajanje. Kje je tu kleč? Otroci so racionalna bitja, pa zato nagajajo iz dolgočasja, ker se počutijo nezaželeni, ali pa ker potrebujejo pozornost. Njegov odgovor je tu preprost: namenimo jim več ljubezni in naklonjenosti. Tako simplificiran, da ne vemo, kaj bi z njim. Toda, če gremo korak naprej, smo pri reakcijah odraslih, ki jih razvrsti v tri razrede: agresivno, pasivno in odločno. Skratka, lahko nas popade jeza, lahko se vdamo v usodo, ali pa postanemo akter družinske zgodovine. Če odmislimo prvi dve instiktivni ravnanji, se postavi vprašanje: kaj je odločno postopanje? Tu avtor prinese nekaj uporabnih vzorcev, pridoda principe krotenja jeze, togote, izsiljevanja z jokom ipd., predvsem pa razvrsti tudi same starše v štiri kategorije: odločni, manipulativni, agresivni in pasivni. Spet nova poenostavitev, ki pa ima ugodno posledico. Starši se lahko zavedo svojega lastnega položaja: namesto da bi premišljevali, kaj vse gre narobe pri otrocih in odnosih, se lahko zazrejo v samega sebe. Skrivnost ni v zapletenih sistemih, temveč v nekaj preprostih aksiomih.

Med boljšimi v svojem žanru.