Elias Canetti: Glasovi Marakeša

Pisatelj, antropolog, filozof in nobelovec je l. 1968 objavil knjigo o utripu tega maroškega mesta, kultnega kraja za zahodnjaške upornike šestdesetih.

Canetti ni klasičen potopisec, ki sistematično križari po deželi in poskuša doumeti matrico bivanja domačinov. Za čas snemanja filma, ki so ga posneli njegovi prijatelji, je preprosto padel v marakeške mreže. In potem doživel tisto, kar opazi vsak Evropejec: krdela beračev, prosjakov in nadležnežev. Toda, on jim ni poskušal ubežati ali se jih otresti, nasprotno, vzel si je čas za njih. Tako je zrl v slepce, ki sedijo v gručah in kličejo k Alahu, oko pa je ustavil ob belolasem starcu: "Stal je čisto sam, glavo je povešal in nekaj žvečil. Počasi, s stisnjenima ustnicama in njegov obraz je bil veder. Očitno mu je bilo v velik užitek; pritegnila me je slina, katere je najbrž imel v obilju. Rekel sem si, da mu je najbrž kak trgovec dal pomarančo. Plaho sem stopil k njemu in mu položil na dlan kovanec za dvajset frankov. Počasi je dvignil roko in ponesel kovanec k ustom. Komaj je bil notri, že je spet začel žvečiti. Strmel sem in dvomil. Potem ko je s prav takim užitkom žvečil in končal, se mu je kovanec pokazal med ustnicama. Izpljunil ga je, potem pa je kovanec izginil v malhi. Pred drugimi berači se je odlikoval po izdatnem slinjenju."

Šok, hkrati pa prav tista drugačnost, zaradi katere človeka žene v tuje kraje. Kaj tu stori Canetti? Pomaga si z refleksijo: "Ta starec ni bil jaz, kar se meni gnusi, je bilo njemu v užitek, in mar nisem večkrat videl ljudi, ki so novce poljubljali?"

Fanatična ljubezen do denarja je univerzalna kategorija, ki nenazadnje združuje slepega berača z marakeške ulice in svilenega brokerja z manhattanske borze. A pisatelj ne konča v relativizmu, v dejanje vstopi še korak naprej. Ko je naslednjič starcu, svetemu marabuju dal spet novec, pristopi neki Arabec, ki starcu nekaj pove in pokaže na Canettija: "Starec je nehal žvečiti in je novec izpljunil. Obrnil se je k meni in njegov obraz je žarel. Kliknil je blagoslovilni rek nad menoj in ga šestkrat ponovil. Take prijaznosti in topline, ki je med njegovimi besedami prešla name, nisem še nikoli prejel od kakega človeka."

Delo, v katerem se sam avtor pretopi v inserte iz marakeške stvarnosti, da bi jo izkusil v njeni biti, daleč prek površinskih pogledov in občutij.