Ivo Goldstein: Hrvatska povijest

Na novo napisana zgodovina Hrvaške od naselitve Hrvatov in Slovanov pa do začetka tretjega tisočletja.

Racionalnež, ki je prebral kakšno izmed zgodovin Hrvaške, si bo zastavil vprašanje: zakaj? Čemu na novo prebirati že znano? Saj se stvari, ki so se nekoč dogodile, niso naenkrat čudežno spremenile.

Toda zgodovina ni statična in fiksna vednost, ki bi bila videti enaka iz katerekoli perspektive. Najbolj očitna je seveda zgodovina NOB, ki je bila pol stoletja pisana kot spopad dobrih s slabimi. Ne da bi zdaj ustaši postali heroji in partizani zlikovci, vendar pa so tu zabeleženi tudi pokoli partizanske strani in Bleiburg.

Avtorjev princip pisanja ni postavljanje ene same zgodovinske resnice; ko torej seže na "začetek", ponudi več teorij izvora Hrvatov. Zavedujoč se nedokazljivosti, se potem opredeli denimo za iransko, kot tisto, ki je izmed vseh najmanj neverjetna.

Zgodovinska dejstva, ki jih upošteva, sledijo principu poskusa razumevanja družbe kot take, zato je tu odsotna nacionalistična perspektiva kakršnegakoli trpljenja naroda pod tujimi oblastmi. Tako kot evidence časa nastopajo

vsebine pisem, ki sta si jih izmenjevala papež Janez VIII. In hrvaški kralj Branimir leta 888, dogodek pred Titovo osvoboditvijo Zagreba, ko so ljudje bežali proti Avstriji v koloni dolgi med 45 in 65 kilometrov, ali pa napadalna pesem hrvaške pomladi: "rodila je Hrvatska dvojicu bandita / Pavelića Antu i maršala Tita."

Goldsteinova knjiga je primer intelektualno privlačno pisane zgodovine, zakaj niz splošnih faktov (tudi dolžina zgrajenih cest v začetku 19. st.) in celostni vpogled v posamezna obdobja podkrepi tudi s podobami, kot so za svoj čas značilne stavbe, danes pomenljive fotografije Titovega pogreba ob prisotnosti stotine svetovnih gostov, ali pa mrki obrazi s seje državnega in partijskega vodstva Hrvaške iz l. 1981.