ur. Larry Habegger, James in Sean O'Reilly: Svet je odprta knjiga

Izbrane zgodbe popotnikov iz devetdesetih.

30 avtorjev na nekaj več kot 200 straneh. Knjiga je torej zbirka kapsularnih doživetij z različnih koncev sveta, od vožnje v indijskem taksiju pa do zajtrka v švicarskem penzionu.

Na šestih straneh ne opišeš duha dežele, ne utripa mesta, ne bivanja domačinov. Kot pisec lahko izbrskaš lahko samo kakšno izmed bizarnih peripetij, ki se ti je pripetila. Zato knjiga ne spada med klasične potopise tipa Chatwin, Thubron, Cameron, Kapuscinski, Harrer, Theroux ... in seveda Križnar ter Porle, ki kot avtorji potujejo z namenom, da bi mislili in dihali kot domorodci ali vsaj bivali med domorodci.

Skratka, zbornik je narejen s stališča impresij: kaj vse človek lahko doživi na svoji koži, kam vse lahko zaide, koga vse lahko spozna. Enotni princip je kajpak odprtost do komuniciranja, ki všteje tveganje, da se predaš neznancu, računajoč na njegovo naklonjenost. In brief encounters. V vsakem izmed potopiscev je nekaj pisatelja, kar se kaže v občutku, kako pripetljaj ubesediti v zgodbo s poanto in tempom.

Toda prav to je slabost knjige, ki niza bežna srečanja od vsepovsod in jih gomila v celoto. Bralec dobi občutek, kot da je član žirije, ki ocenjuje, kateremu izmed avtorjev se je posrečilo napisati najboljši doživljajski spis. Potopisne kapsule so namreč na las podobne kratkim zgodbam, le da so črpane iz različnih kulturnih vzorcev. Enkrat opisujejo dva pevca v Recifeju, drugič psihično torturo učiteljice tajščine, tretjič iskrice med šolarko in neznancem s tramvaja San Francisca.

Ker pa je pri časopisnih potopiscih večji poudarek na poti kot na fabuli, so njihove zgodbe zaradi hipnosti in bežnosti prevečkrat prav trivialno banalne.