Maeve Binchy: Rdeča bukev

Pisateljica, ta simpatično vse(po)vedna informatorka iz naše ulice to pot svoje zgodbe obira dobesedno z drevesa. Natančneje: z rdeče ("tetovirane") bukve, ki ...

... je že desetletja kraljevala na dvorišču pred krajevno osnovno šolo in na katere deblo so otroci že od nekdaj vrezovali začetnice svojih imen ter jih seveda tudi obvezno dopolnjevali s srčki in več ali manj šifriranimi napisi o tem, kdo je v koga zaljubljen ipd. Mimogrede, to posvetno, pikantno "zgovorno" drevo je nekoč po svoje blagoslovil celo častiti gospod škof, ki je zanj občudujoče dejal: "Lepo je, da otroci zaznamujejo obdobje življenja, ki ga preživijo tu, in slovo ..." Še lokacija in čas dogajanja: večina od stotnije v knjigi opisanih življenjskih zgodb se je dogodila v majhnem, mirnem kraju sredi Irske v (danes že nostalgičnih) petdesetih letih dvajsetega stoletja. Kratka vsebina: skozi roman spremljamo dokaj trpke zgodbe doraščanja in odraščanja glavnih akterjev, to je takratne generacije osnovnošolcev, potom njih pa nam avtorica na stežaj odpre vrata tudi v njihova družinska gnezda. Najbolj žalostna je zgodba večno optimistične Maure, prelepega, a nekoliko "počasnega" dekleta oziroma žene, ki jo mož preprosto zapusti samo zato, ker je pač rodila mongoloidnega otroka; pretresljiva je tudi zgodba krajevnega zdravnika, ki si je, po dveh hčerkah nadvse želel imeti sina, ko pa ga je končno dobil, ga je - žena mu je namreč ob porodu umrla - zasovražil iz dna duše; zopet žalostna in pretresljiva je zgodba ...

Zaradi trpkega "okusa" eden boljših izdelkov iz družine tako imenovane razvedrilne literature.