Alojz Rebula: Iz partiture življenja

Dnevniški zapiski med leti 1977 in 1981.

Branje dnevnikov zna često postati dolgočasno, še toliko bolj, če jih beremo po 25 letih. A Rebulini dnevniki so izjemno čtivo, ki krepko nadkrilijo celo Kocbekove. Kako? Oba pisatelja sta kajpak vešča jezikovnih odtenkov, toda Kocbekovi zapiski so bolj stvar zgodovine, zanimivi kot pričevanje o tedanjem stanju duha, medtem ko pri Rebuli najdemo avtorja v njegovem duhovitem vitalizmu. Ena izmed njegovih prednosti je bila namreč zemljepisna, zakaj živel je onkraj železne zavese - v Občinah. Ko ga na meji ustavljajo in mu grenijo življenje udbovci, dogodke prenaša stoično z odmerki ironije. Popisuje torej obdobje pred Titovo smrtjo, zadnjo kulminacijo vladavine zvez komunistov. Čas torej, ki je bil iz tedanje samoupravne perspektive videti popolnoma drugače, kot bi ga videli danes. Njegovi dnevniki se danes berejo kot nekakšen časovni stroj, ko je z očmi sodobnega bralca opazoval zadnjo fazo Titoizma.

Vendar pa vsebina njegovih dnevnikov ni le kritika vladajočih komunistov- ko so l. 1981 sklenili, da bo vsaka republika poimenoval eno mesto po Titu, je najduhovitejši iz Rebulinega kroga predlagal Brozje -, knjigi dajejo morda celo močnejši pečat njegova mnenja klasičnega humanista. Njegov pogled ni pragmatično prilagodljiv, zato kot katolik zabeleži, da je intervju škofa Pogačnika za "Delo" medel, nesamozavesten in neprijetno paternalističen, drugod se začudi Titu, predsedniku neuvrščenih, ko po sovjetski invaziji v Afganistanu neprizadeto molči, čeprav je armada Brežnjeva vdrla v neuvrščeno državo, spet drugod občuduje srednjeveško zidavo, ki jo ponazarja dialog s klesarjem: "Zakaj si tako natančen? - Odgovor: "Bog me vidi!"

Dnevniki, ki so literatura, zgodovina in esej v enem.