Claudio Magris: Mikrokosmosi

Tržaški pisatelj, avtor slavne Donave, je iz drobca napravil svet: od Gradeža do Snežnika, od Cresa do južne Tirolske.

Čeravno je Magris občudovan v literarnih krogih, je težak pisec. Piše v ritmu počasne panonske reke, postavlja junake iz časov naših pradedov in pripoveduje nedramatične zgodbe. Na tečajih kreativnega pisanja bi ga postavili kot zgled, kako se ne sme pisati. On namreč ne išče bralca, ampak moral bralec najti njega.

Knjiga torej, ki jo je treba brati in vztrajati in potem morda lahko vzljubiš njegove like. Npr. Francesca de Grisogona, rojenega 1861 v Šibeniku in nato delujočega v Trstu. Mož, ki za življenja ni ustvaril na videz nič pretresljivega. Kaj je pustil za seboj študent matematike in filozofije, ki so ga poznali kot učitelja na poklicni šoli in družinskega očeta? V vsakem prostem trenutku je pisal in mislil, predlagal čudaške eksperimentalne raziskave in snoval konceptualni račun, ki bi bil sposoben izvesti vse operacije in prebliske genija.

Veliki duh je v zamejenem miljeju bival kot intelektualni samotar, zakaj z nikomer se ni mogel pogovarjati o svojih idejah. Njegov praktični življenjski projekt je bil zato minimalističen: kako bivati v socialnem okolju, da bi v njem ne videli čudaka in se ne bi osmešil kot nerazumljeni genij. V tem je uspel, nihče izmed njegovih sopotnikov ni vedel, kje v resnici begajo njegove misli. Te so izšle v knjigi Semena novih znanosti šele posthumno.

Liki, ki jih oživlja Magris, hodijo onkraj meja urejenega. 92-letni profesor, ki v otroškem zanosu prekine ležanje v smrtni bolezni, ko se spomni, da je v pismu kolegu uporabil napačni člen das Berg namesto der Berg, snežniški lovec, ki je peš dneve zasledoval volka in ga na koncu ustreli, a potem pretresen ugotovi, da ni bila borba iz oči v oči, da je volka ustrelil v spanju - volk se je bil od onemoglosti poprej zgrudil v grmu, menih, ki je po rjuhi vsako noč pobegnil iz opatije v sladkost noči, potem pa ga zasači predstojnik in ga milo kaznuje, a ne zaradi telesnega prestopka, temveč zato, ker mu ni znal povedati, kako se po latinsko reče rjuhi; svoji rešiteljici se ni znal zahvaliti za pomoč, Paolo iz Srakan, ki potem, ko je štiri leta služil v Mussolinijevih vojskah, ni hotel na služenje vojske v Titovi Jugoslaviji, pa se je na malem otočku dolgo skrival pred celim odredom vojske, dokler mu jugoslovanski poročnik ni ponudil dogovora za kratek rok služenja vojske.

Magrisovi heroji so ljudje, kdaj tudi pes, maček, golob, ki niso drzni uporniki zoper meje in lokalni red, ki bi po zmagah jezdili na valovih slave; za njih prej velja, da živijo v svetu, kjer vsepovsod potekajo meje, ki jih prestopamo, ne da bi se tega zavedali.

Knjiga subtilnih duhovitosti.